4+4 = KRAMARCA

Južna zasnežena pobočja je v tem vikendu dodobra načelo sonce s popolnoma spomladanskimi temperaturami, kar pa ni veljalo za severna ostenja, kjer je bilo vzdušje precej zimsko. In na podlagi tega smo izbrali tudi našo včerajšnjo turo. Najprej v domeni Robi, Roman in jaz smo se potem združili še z Andrejem, Stašo, Nadjo, Nastjo ter Andrejo. Nenapovedana skupna tura. 🙂 Že takoj na zboru sem bil določen za glavnega fotografa ture, kar seveda nosi svoje posledice in sem bil potem izbran še za pisanje utrinka (hvala Andreja 🙂 ). Podali smo se v prijetnem tempu proti vstopu v Kramarco. Parkirali smo nekoliko nižje pri rampi, saj je cesta do doma poledenela. Ob vstopu v grapo smo se malo načakali, ker je bilo pred nami nekaj ljudi. Nato je sledil že prvi skok, ki sta ga Roman in Andrej preplezala naprej, ostali pa lepo na štrik in za njima. Pri bivaku smo imeli krajši postanek in odločanje, čez skok ali mimo po levi. Na koncu pa vsak po svoje. No nekateri smo vseeno brusili cepine na skalah skoka, saj je bil led od predhodnikov že dodobra razbit. Naprej pa lepo v pogovornem tempu proti vrhu. Razmere so bile dokaj solidne. Nekateri predeli z malo mehkejšim snegom. Na vrhu pa čudovit razgled na megleno dolino in ponovno združene moči še tistih, ki so šli po levem prehodu. Bili so malo pred nami. Prisotna je bila lakota, zato smo navalili po hrani (no sam sem komaj uspel, se razume moje zadolžitve, slikanje pač 🙂 ) še skupna fotka in po Petem žrelu »mimo« Doma pod Storžičem v dolino. Prijetno utrujeni (eni bolj, drugi manj), ampak vsi z lepimi občutki.

p.s. Ključne besede: Zarustan, 25 let stari cepini, 😉 (vam je verjetno jasno, da je bilo tudi polno smeha)