Po domačih hribih

V soboto sem bil na Soriški planini kjer sem se povzpel na Dravh in potem iz njega (začuda edini) smučal do koče kjer sem znova vpregel pse ter se podal še na Lajnar. Odmučam dol in ugotovim, da je še zgodaj zato nabavim vozovnico za dve uri in se pridružim alpincem. Izven prog je bilo še vse frišno in sem lahko veselo vijugal. Podlaga je bila mehka in prekrita z novozapadlim snegom. Prav fino je bilo.

Zvečer se še pridružim luknjačem na Blegošu.

Sobotni Blegoš me je tako očaral, da se takoj domenim za nedeljski smuk. Pridružita se mi še Luka in Evgen.

Vzpon je potekal po cesti na Prvo Ravan in nato skozi gosto smrečevje na vršno jasnino. Z veseljem ugotovimo, da z vrha v tej smeri ni še nihče smučal zato pa smo mi dvakrat. Podlaga je bila tokrat že trda ampak pršiček na vrhu je ostal. Prav fino je bilo.

V ponedeljek se zapodim proti Prtovču. Tokratni cilj je Kosmati vrh. Do Lovske koče je cesta splužena zatorej so smuči romale na nahrbnik. Vzpon dolgo časa poteka po cesti na drugo stran grebena in nato navzgor po redki hosti na vrhno jasnino. Na sosednjem, Gladkem vrhu opazujem kar zajetno skupino smučarjev/pohodnikov. Sam se sončim v zavetrju. Na strani, ki gleda na Razor je še precej pršiča, ki pa mene ni videl.

Smučal sem po smeri prihoda. Sneg je trd kot beton in noge kar trpijo kar še posebej velja, ko dosežemo cesto. Zaradi plazov je pravi rodeo. Prav fino je bilo.

V torek je bil na vrsti Porezen iz Davče. Tam sem sicer že velikokrat smučal ampak vedno iz Petrovega Brda, ki se s to stranjo sploh ne more primerjati. Vzpon začne takoj od avta po špuri predhodnikov čez travnike. Pot nekaj časa poteka skozi gozd in čez nekaj potokov nakar doseže dolg travnik nekje v sredini pobočja.

Travnik prekine sličen redek gozd, ki se kar kmalu konča v vršno jasnino Porezna.

Vzpon je bil kar zaheteven saj mi je zdrsavalo in bi potreboval srenače. V najstremem delu se odločim, da imam dovolj in smuče vržem na nahrbtnik in se podam naravnost gor. Bo tako hitreje minilo. Podlaga je res trda in je potrebno kar brcati, da pancar prime. Dosežem vrh in v zavetrju pomalicam in hvatim sunce. Z vrha sem smučal direktno dol v globel, kjer se je nahajala kar zajetna plast pršiča ter nato levo skozi čudivit gozd do prej omenejnega travnika.

Po travniku smučam prav do konca kjer se začne cesta, ki spominja na bob stezo. Škoda le, da jo prekinjajo potoki kjer je treba smuči sneti. Zaključni travniki nad avtom ponudijo še par lepih zavojev. Prav fino je bilo.

V sredo se zopet podam na Soriško planino. Tokratni cilj je Šavnik. Po smučišču se pozvpnem do konca prvih talarčkov in nato desno v dolino do stare kasarne in tam na vrh za njo. Grebenu sledim na nek drugi hrib, ki se zdi najvišji (nasproti kasarne) in od tam smučam globoko dol na planino pod Šavnikom. Iz te planine je še 20 min vzpona skozi gozd in nato po grebenu na vrh. Na vrhu iz smuči postavim ležalnik. Smučanje iz Šavbika je bilo pravi užitek. Najprej po vrhni čistini in nato v odličen gozd. Pršiča je še dosti.

Podlaga je trda kot beton. Škoda je le, da zadeva ne traja dolgo saj se je treba pozveti nazaj gor, skoraj do Možica. Ko zopet dosežem Soriške griče se usmerim na najbolj vzhodnega in tam tudi smučam skozi gozd ter nato na travnike za kočo. Prav fino je bilo.

Zankrat se čez dopust ne pritožujem.