Uvodna skupna tura 2017

Nova generacija Alpinistične šole je imela v soboto prvo skupno turo. Uvodno, kondicijsko, zahtevnejšo. Na teh turah imamo z vremenom bodisi totalno nesrečno bodisi totalno srečo. Letos je bilo k sreči to drugo.

Ker sem se že 2 vikenda prej peljal čez Vršič in užival v jesenski kulisi že samo s ceste sem tudi za uvodno turo navijal za primorsko stran Vršiča. Tako smo ob 7:15 s Florov (Zadnja Trenta) pognali konje (beri: smo se zagnali kot konji) in dosegli Zavetišče pod Špičkom: ta hitri v 1 uri in 20 minutah, ta srednji v uri in 45 min. in tisti, ki se ne pustijo gnati kot živina v dveh urah in pol. V 4-ih urah, kolikor je markirano samo do pod Špička, smo bili že na vrhu Plešivca.

Pred nadaljevanjem izpod Špička proti Loški steni smo še vsi ponovili vse vozle. To je bilo sicer mišljeno nazaj grede, pa smo čakali rep naše skupine 😈 in pri tem neupravičeno “nadirali” naključne mimoidoče planince. 😀 Vzpon do Škrbine Za gradom in spust do sedla Čez Brežice sta imela nekaj snežnih zaplat, ki jih je bilo možno povečini zaobiti. (Nazaj grede so bile te zaplate super za ohladitev.)

Na Plešivcu sonce, brezvetrje, topla trava in razgledi za oči spočit. Kar celo uro smo polenarili, potem pa je bilo treba nazaj v realnost.  -Spust na Čez Brežice, spet vzpon na škrbino Za gradom, spust do pod Špička kjer smo že ob 15:10 dočakali sončni zahod (standard za to lokacijo in letni čas). Senca nas je potem spremljala vse do avta, kjer je JD tečajnikom pokazal, da je del načrtovanja ture tudi zadostna količina določene tekočine, ki te isto veselo pričaka v avtu kot ti njo, ko se vrneš s ture. Izkušen možakar! Hvala!

Bil je lep in dobro izkoriščen dan. Kako je bilo na zboru alpinistov v Erjavčevi koči na Vršiču bo poročal kdo drug. Jaz nisem bil udeležen. 🙂