Smer Sandija Wisiaka v Triglavu

Glede na to, da sem lansko kopno sezono zamenjala z jadranjem in potovanji sem se letos odločila popraviti vtis in na seznam navrtanih smeri dodati še kakšno resno hribovsko, kjer svedre zamenjajo klini.

Z Mihcem sva se na sončno, skoraj poletno soboto odpravila plezat Z del S Triglavske stene, 600m petico, ki sem jo iz vsega spoštovanja prepustila napredovati Mihcu.

Ob pol 8h začneva hodit proti Luknji, ob pol 10h začneva plezat.

S Triglavska stena in njen Z del

Manjše snežiše pod steno prečkaš po levi strani in že se začne prvi raztežaj, petica. Vita si v glavi govori “u matr, sej tole se pa kr pleza!”

Primerjave z ostalimi smermi ravno ne morem delat lahko pa rečem, da sem bila presenečena nad zaobljenimi oprimki in nad tem, da mi kdaj pa kdaj plezalka ni p’rjela. Nasploh je bila skala zelo kompaktna razen psiho šodra na izstopu smeri. Z Mihcem sva ugotovila, da je skica iz plezanje.net zelo točna in da sva jo udela v piko.

V smeri je kar nekaj streh, ki se jim izogneš pa tudi prečke in zanimive zajede. Meni so še največ vetra dale zajede, zmagovalec v psihanciji pa je šoder, ko izstopiš v desno, po dolgi prečki, kakšne 3,4 raztežaje. Mihc je reku, da to nisem navajena ampak ne vem, če se tega človek kdaj navadi.

Psiho šoder

V steni sva bila sama, niti nisva opazila, da bi se kje drugje gnetli plezalci. Sestopila sva po Bambergovi poti, ki pelje na Plemenice in turo zaključila v znani točilnici piva ob 8h zvečer.

V petek nisem mogla zaspati zaradi vseh pričakovanj, v soboto pa ne zaradi takega navdušenja. Super tura, super družba, veliko novih izkušenj in znanja, polno smeha in odbitih monologov. That’s life!

Zdej pa žgančke jest in pridno plezat!