Do letošnjega leta sem bil mnenja, da bodo ledni slapovi bolj na robu mojega udejstvovanja v hribih. Tako 2-3 na leto za dušo pa se potem zarečenega kruha največ poje… Nizke temperature, ugodno vreme, prostost na faksu, dinamičen delovnik in sveže rehabilitirano koleno, ki mu je bolj godila hoja ter počasni, kontrolirani gibi kot hitro vsakodnevno vijuganje so bili dejavniki, da sem v ledu preživel več časa kot sem mislil, da ga bom v eni olimpijadi. Na prvega leta dan sva z novopečenim očkom Urošem začela sezono v Sinjem. Teden kasneje smo se s snežnimi soborci (Maček, Bine) vplezavali v okolici Rablja v strmem potoku in slapičem nad elektrarno. Z Evo sva v poznem popoldnevu splezala Lušev graben, kjer so nama bile v pomoč luknje in informacije od Gerbca in Ledonoše izpred par ur. Še isti teden sva šla z Gerbcem v Zajezero, kjer sva splezala po Kresalu najprej Placche Parallele in še levi Piccolo Naboise. Po krajši študiji po globinah interneta sem mnenja, da sva splezala le obe vzporedni plati prvega slapu, kar ima glede na ime tudi smisel, Piccolo Naboise pa sploh ni bil narejen… Nima veze, saj je bilo zaradi dobrih razmer in nobene gužve plezanje res tekoče in uživaško (isti slap sem svetoval tudi Jakobu in Vrečku, a sta zaradi snežnih razmer v njem doživela celodnevno turo). Pred enim tednom sva se v isti konec vrnila z ta mladim Ortarjem, kjer sva splezala že prej opaženo Lepo Furlanko. Skupaj sva že teden prej v popoldansko-večernem zamahu opravila z Luciferjem. Vmes sem z bratom odšel na avanturistični pohod do Zahodnega slapu v Belci, kjer sva s spoštovanje ugotovila, da najina ledno-plezalna piramida nima dovolj baze, da bi se z užitkom podala vanj. Zato sva obrnila in nadaljevala v Tamar, kjer sva splezala Centralnega, ki je bil zaradi količine novozapadlega snega in slabega ledu pod njim še kar siten (začel sem ga razumeti, kaj je imel cel dan za početi v Zajezeri). Ker je še kar nekaj slapov ostalo v Tamarju sem se tja vrnil s Tadejo, s katero sva preplezala Svečo in Desni slap, pršenje Slapu nad votlino pa naju je od slednjega odvrnilo. Vseeno se lednemu tušu nisem uspel izogniti, saj sem slednjega izjemno intenzivno doživljal v Katarzi. V petek sva z bratom doživela za naju zgodovinski uspeh saj sva uspela izjemno zgodaj vstati iz postelje in si s tem zagotoviti prvo mesto v prehodu Peričnika. Vzporedno družbo sta nama delala Andrej in Aljaž, s katerima smo se spoprijateljili do te mere, da je Jakob nadaljeval z njima pot v Belco, sam pa sem odšel na delo v Kranjsko Goro. Poleg slapov sem se še nekajkrat grel na primorskem soncu, gradil snežni park na Krvavcu, odplesal plese ter ostale športe v šoli ter predvsem učil takšnega in drugačnega smučanja ljudi vseh stopenj.
Hvaležen sem, da nam je začetek letošnjega koledarskega leta ponudil tako dobro vreme, ki je so upadalo z mojim zdravstvenim stanjem in včasih zelo na tesno tudi delovno-študijskem urnikom, da lahko mirno rečem, da sem napravil dobre uvodne korake v svet ledne plezarije. Posebna zahvala gre vsem, ki ste mi posojali manjkajočo opremo!
Po svoje sem vesel, da je lov na slapove do nadaljnjega prekinjen in mera polna, kar omogoča malenkost več lagodnosti. Upajmo, da mrazu sledi sneg in več hribovske plezarije ter aktivnosti, katera mi je še zmeraj najljubša, smučanja (po vseh slapovih sem se tudi rehabilitacijsko dobro pripravil nanjo)!
Kudos, da se še kdo poglobi o info, ne pa da kar piše vzpon, ker tako piše v enem vodničku.
http://www.aocrnuce.si/fotografija.php?id=29604&ida=1530