Vsi sanjarimo o tem kaj bi počeli, kam vse bi šli, katero bi … Nastopi pa tudi trenutek ali celo cel dan kot iz sanj. Enega takšnih dni smo skupaj preživeli Matjaž, Luka, Miha in moja malenkost. Vse skupaj se je pričelo z zgodnjim, ne ravno sanjskim, štartom proti Italiji. Zaradi olajšane logistike pri sestopu smo pustili en avto na Pecol-u z drugim pa se odpeljali do izhodišča v dolino Dunja (Dogna). Dostop pod zahodno steno Montaža se vije globoko v dolino, ki jo z vseh strani zapirajo mogočne stene v katerih ugledamo marsikatero linijo, ki bi bila vredna greha.
Vstop v smer se nam predstavi kot orientacijska uganka, kateri sledi tekoče nadaljevanje.
No ne ravno ”tekoče”, saj vstopni del prekriva led v katerega z veseljem zabodemo konice cepinov in derez.
Sledi orientacijsko nezahteven plezalni del v kopni skali z vmesnim postankom pri naravnem bivaku Muschi. Od bivaka naprej sledimo dobro razčlenjeni poševni rampi.
Ves čas smo sanjali o fenomenalnih snežnih razmerah, vendar je spodnji del smeri nakazoval na to, da bodo spet ene tistih neuresničenih, vendar nad rampo smo z nasmehom vstopili v ”erste klasse” snežno podlago.
Škrip, škrip in že smo bili pri drugem bivaku Suringar, kjer smo si privoščili daljšo pavzo. Od bivaka do vrha nas je ločilo še tristo višinskih metrov uživanja v dobrih snežnih razmerah.
Utrujenost je bila na vrhu poplačana z zavidanja vrednimi razgledi. Sončni zahod na sestopu proti Pecol-u je bil le še končno darilo narave.
Fantje…. https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/736x/77/54/79/7754798868a77a5296cea125bc69ae62.jpg