Zaradi slabega vremena smo morali tabor v Ospu na žalost odpovedati. Ker pa otrok nismo želeli prikrajšati za odlično izkušnjo, smo se odločili, da izvedemo tabor v plezalnem centru Mitterdorf v Avstriji, kjer ne bomo odvisni od vremena.
Tabora se je udeležilo 11 nadobudnih mladih plezalcev AO Kranj v postavi:
šefice: Neja, Klara, Hana in Neža
borca: Jakob in Maks
močneži: Tim, Tom in Gal
cvetke: Petra in Tjaša
Za organizacijo, motivacijo, dober trening in varno plezanje pa sva skrbela coacha: Tina in Dominik
V soboto smo se ob 8.00 zbrali pri Lidlu, se naložili v kombi in 2 avtomobila, ter se odpeljali proti Mitterdorfu. Sledile so okoli 4 ure vožnje, med katerimi smo parkrat zalutali in tako imeli še ekskurzijo po Slovenskih Konjicah in centru Gradca. Zahvala za to pa gre našemu navigatorju/DJ-ju Galu, ki nas je kljub težavam na koncu usmeril do cilja.
V Mitterdorfu nas je pričakala skoraj prazna dvorana in vsi smo se želeli čimprej preizkusiti v čimveč smereh. Ker pa nam je takrat že pošteno krulilo v želodcih, smo si prej vzeli čas še za malico, se najedli in nasladkali, potem pa hitro stekli v dvorano.
Vsi bi najraje takoj skočili na steno, vendar smo se morali prej še ogreti, da ne bi prišlo do kakšne nepotrebne poškodbe. Kmalu zatem pa smo se že preiskušali v na balvanski steni, navijali drug za drugega, iskali najlažje variante in skupaj premagovali probleme.
Ko smo preplezali že skoraj vse balvane in so nam ostali samo še tisti najtežji, smo se preselili na veliko steno, kjer je več kot 200 smeri in lahko plezaš do 20m visoko. Nadeli smo si pasove, pripravili vrvi in varovalne pripomočke in ponovili postopke varovanja. Nato pa so se tisti, ki so že vpenjali podali v prve smeri in uspešno preplezali vedno več smeri.
Ostali so se nato najprej preiskusili v plezanju z varovanjem od zgoraj, ko pa je to postalo že prava mala malca, sva jih s Tino podučila o vpenjanju in varovanju, ko plezamo od spodaj. Kmalu so se že preiskušali v vseh mogočih smereh, v katere so sami napeljali vrv.
Ker je bilo zunaj lepo vreme in na soncu prav prijetno toplo, smo se šli še malo nadihat svežega zraka na zunanjo steno, med počitkom pa se zabavali s hojo po slacklinu.
Ko je zunaj postalo premrzlo smo se prestavili nazaj v dvorano in se preiskusili v hitrostnem plezanju in plezanju po lestvi. Po dva in dva smo plezali v smeri, v kateri najboljši plezalci na svetu tekmujejo kdo prej pride do vrha in pri tem podirali lastne rekorde.
Od vsega plezanja smo bili že pošteno utrujeni, lačni in prešvicani, a smo zbrali še toliko moči, da smo naredili raztezne vaje in tako poskrbeli za malo manj musklfibra naslednji dan.
Odpeljali smo se v približno 8 km oddaljen hostel, kjer nam je Tina pripravila okusne makarone z bolognese omako. Nato je pomivalna ekipa s Petro, Jakobom in Nejo poskrbela, da so se krožniki, posoda in pribor svetili kot diamanti. Pohvala gre tudi Tjaši in Maksu, ki sta jedilnico in kuhinjo naredila še lepšo kot je bila pred našim prihodom.
Po večerji smo se posvetili igranju Activityja, eni bolj, drugi manj uspešno ob tem pa smo se izjemno zabavali in se na koncu utrujeni zvalili v postelje. Naslednji dan smo zgodaj vstali, da bi imeli čimveč časa za plezanje. Zjutraj smo se najedli kosmičev in nutelle, šefice pa so poskrbele za pomite skodele in pribor.
Potem smo se odpeljali nazaj v plezalni center, na poti pa zavili še v pekarno in nakupili štručke za malico.
Spet smo se ogreli, se nekaj časa preiskušali v balvanih, nato pa odšli na veliko steno, kjer smo postali že pravi mojstri. Plezali smo zunaj, notri, visoko, nizko, se trudili na vso moč, stiskali oprimke, da je kar teklo iz njih, se borili s strahom pred višino in padali kadar nam je zmanjkalo energije.
Ko smo vsi utrujeni na koncu obležali na blazinah, nam ni bilo več važno kdo je splezal najtežje, najdaljše ali največ smeri, ampak smo bili veseli in ponosni, da smo se trudili po najboljših močeh in dali vse od sebe.
Sledila je vožnja domov in tudi navigator nas je v drugo odlično usmerjal. Ko nas je zgrabila lakota, smo si privoščili čokoladne rogljičke in sendviče, med potjo pa smo si v kombiju čas krajšali z poslušanjem in prepevanjem hitov s CD-jev g. Krampla.
Na koncu bi se rad zahvali Milošu Kramplu, da nam je posodil kombi ter Ivanu Turku, da je poskrbel za prevoz Maksa in Jakoba. Seveda pa tudi vsem staršem za zaupanje.
Dominik Fon
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.