Montana

Po dveh dneh tekmovanja in dnevu počitka se z Justinom odpraviva v Hyalite canyon.
Plezat greva Zack attack (170 m M5 Wi5). Da si skrajšava gaženje do pod smeri, med dostopom nenavezana splezava Genessis 2 (40 m Wi3). Ker je Justin smer že preplezal, se dogovoriva, da jaz naprej plezam prvi in zadnji raztežaj, on pa drugega in tretjega, ki ju je takrat plezal kot drugi. Začnem s prvim raztežajem. Po nekaj metrih ledu sledi plezanje po skali in zamrznjenih travah, kjer ni veliko možnosti za varovanje. V drugem raztežaju namesto po ledu plezava po krušljivi skali, saj led ni bil narejen. Končno priplezava do ledu. Justin prepleza strm 15 metrski skok. Led je prvih nekaj metrov tanek tako, da je treba udarjati bolj z občutkom, no jaz sem kot drugi samo zatikal v luknje, ki jih je naredil. Po nekaj gaženja v grapi, prideva po zadnji raztežaj. Sveča je komaj povezana s podstavkom vendar je dva metra višje led povezan s skalo tako, da je bilo varno. Led je bil malo previsen, vendar se mu je z razkorakom med svečami dalo večinoma izogniti. Sestopiva s štirimi spusti, večinoma na drevesa.

Naslednji dan  greva plezat v Unnamed wall. Plezava kratke navrtane mixe. Po ogrevanju v M7, grem poizkusiti Northwest passage (M11), ki jo preplezam na flash. Na pogled preplezam še nekaj smeri, težkih okoli M8/9.
Plan za sredo je slap Mummy 4 (40 m M5 Wi5+). Dostopiva čez slap Mummy 2 (40 m Wi3). Da prideva pod Mummy 4 morava najprej splezati še Mummy 3 (50 m M5 Wi4+) Žrebava kdo začne. Na mojo srečo začne Justin, kar pomeni, da bom Mummy 4 plezal naprej. Mummy 3 se začne z nekaj skale, ki je pokrita z pršičem, nato nekaj tankega ledu potem pa še lažji led do police, kjer je varovališče. Mummy 4 ni potegnjena do tal, tako da prvih nekaj metrov poteka po skali. Do ledu plezam bolj počasi, saj skala ne omogoča preveč dobrega varovanja. Led postreže z nekaj zoprnimi prehodi. Sestopiva po vrvi. Ker sva imela še dovolj časa sva na sestopu preplezala še Scepter (Wi5). Ocena Wi5, kljub previsu na začetku slapu, v teh razmerah ni realna, saj je slap splezalo že toliko ljudi , da ves čas  samo zatikaš v luknje predhodnikov.

V četrtek se odpraviva plezat smer Nutcracker (130 m M8 Wi6). http://www.youtube.com/watch?v=xOm6Nktxof4
Smer poteka desno od najbolj poznane smeri v Hyalite canyonu, Winter dance, in se združita v zadnjem raztežaju. Smer je opremljena s svedri, skala pa ni kaj preveč dobra. Po skoraj dveh urah strmega dostopa sva po smerjo. Začnem s prvim raztežajem (M5).  Po nekaj metrih drugega raztežaja Justinu med vpenjanjem vrvi z ramena pade cepin. Pristane nekje v snegu, vsaj 100 metrov nižje, midva pa se spustiva nazaj na začetek in začneva sestopati. Da dan ni šel v nič, sem splezal Matrix (40m Wi4).
V petek spet plezam v Unnamed wall. Plezam enoraztežajne slapove. Splezam The fat one (40 m Wi3), The elevator shaft (50 m Wi3+), Jeff left (30 m Wi4+), Jeff right (30 m WI3+) in The thrill is gone (35 m Wi4 M4). Poizkusim tudi v  The good looking one. Na začetku je namesto strmega ledu, le požled na skali, tako da po nekaj metrih obvisim v metulju in gledam kako naprej.

V soboto je bil spet čas za Nutcrackerja. Plezam z Antoninom iz Francije, za nama pa pleza še Francoska naveza Na pogled preplezam najtežji raztežaj (M8). Zadnjega raztežaja letos še ni preplezal nihče, saj sveča ni povezana, tako da nismo vedeli, kako bo. Ko prideva pod svečo, ni bilo videti preveč obetavno, saj se ni dalo začeti v ledu, skala, brez svedrov in drugega varovanja, pa ni zgledala preveč dobro. Poizkusim v skali na desni strani sveče. Manjši previs in še kakšen meter skale in končno pridem do ledu, kjer lahko zavrtam vijak. Sledi še nekaj metrov strmega ledu, potem pa se počasi položi in priplezam do varovališča na drevesu.

V nedeljo spet plezam z Justinom. Ko se pripeljeva na parkirišče začne močno snežiti. Po uri dostopa prideva pod Killar pillar (40 m Wi5). Justin začne plezati po eni od sveč, ki sestavljajo slap. Po dobrih petih metrih sveča poči, zato raje pripleza nazaj dol. Prestaviva se na sprednjo stran slapu in ravno preden začne s plezanje, čez slap prileti, kar velik pršni plaz. Odločiva se, da da je za danes dovolj. Greva nazaj za slap, kjer sva imela ostalo opremo. Med pospravljanjem opreme s pasu, čez slap prileti še malo večji plaz kot prej, tako da sva bila oba zadovoljna, da sva za slapom. Ker ta dan še nisva nič plezala sva šla zvečer plezat na umetno steno.
Naslednji dan, zaradi svežega snega nisva šla v hribe. Da nisva cel dan počivala sva šla v fitnes.

V torek je bil moj zadnji dan v Hyalite canyonu. Plezal sem s tekmovalcem iz Poljske. Najprej sam splezam The golden Mean (20 m Wi4). Kratek slap, z zanimivim prehodom v zaveso. Nato pa splezava Through four more (30 m Wi4). Kljub lahki oceni, je bila prva tretjina slapu slabo narejena. Led je bil zelo tanek, na enem mestu sem lahko zavrtal skoraj cel 13cm dolg vijak, potem pa še dva giba na majhnih natolčenih luknjicah v ledu in končno sem lahko udaril v večji kos ledu. Za zadnji slap pa sem preplezal Hangover (40 m Wi3).

Razmere v Hyalite canyonu niso bile najboljše saj najtežji slapovi niso bili narejeni. Kljub temu sem splezal kar nekaj metrov ledu, s težavnostjo pa so me najbolj presenetili lažji slapovi, ki niso bilo preveč dobro narejeni. Tako, da ocena ne pove vsega.

Janez Svoljšak