Ledeniški tečaj Monte Rosa 2012

-Splošni fakti
Udeleženci: 25 samih lepih s posebnimi gosti featuring: večletnim
najhitrejšim na 12 ur Kališča in entourage ter alpinistko leta 2009,
skratka hot and sizzlin tako in drugače

Vzponi v Peninskih Alpah: Vzhodni Liskamm 4527, Vincentpyramide 4215,
Signalkuppe 4554, Zumsteinspitze 4563, Ludwigshoehe 4341, Schwarzhorn
4322

Letošnja društvena tura z vključenim ledeniškim kursom je bila že peta.
Zaradi številčne udeležbe že tretjič organizirana z avtobusnim prevozom.
Zbralo se nas je ravno pravšnje število, da smo ob začetku sezone
(doživeli in počopali otvoritveni zastonjski futer) v koči Capanna
Gnifetti na višini 3647 metrov v treh dneh izpraznili vse zaloge piva;
kar seveda ne pomeni, da nismo nič migali.
Vreme je bilo na naši strani, tako da so že prvi dan tj. v soboto,
nekateri šibali na Vinzentpyramide ali do sedla Lisjoch 4151 mnv ter
odsmučali ali oddeskali do koče. Koča se je do večera napolnila v prid
Italijanom. Nismo pa bili edini Slovenci (majhen narod, a širom sveta).
Zvečer in zjutraj smo s kupončki v dolgi koloni čakali na hrano. No,
nekateri so bili šparovni in so si kuhali sami. Po zelo zgodnjem
nedeljskem obroku, ki pravzaprav nič ne tekne, smo jo mahnili v klanec,
kjer smo se prehitevali z ledeniškimi navezami italijanskih vodnikov in
klientov. Ugrhhh. Večina AO Kranj je s pancarji temeljito zagrizla v bel
greben Liskamma, manjšina pa je odgazila ali odsmučkala do Signalkuppe
in Zumsteinspitze. Kljub soncu je bilo pošteno mraz (okej, pač ženski
čutni receptorji) – na sedlu med Signalkuppe in Zumsteinspitze je
konkretno vleklo. Na poti do Signalkuppe so se odpirali prekrasni
razgledi na Matterhorn, seveda Liskamm z elegantnim grebenom, Mont
Blanc, Weisshorn…nepregledno pobeljeno skalovje v vse smeri. Poezija za
oči.
Med sedlo Lisjoch in nižje ležečo kočo se je v popoldanskem času ujela
megla. Južen sneg pa je pripomogel, da se je ob naši suvereni (beri: kot
ČEhi) hoji na široko enemu od članov malo udrlo pod nogami (pa tako
samozavestno smo maširali, eh). Dol grede se je logisch smejalo tistim
na smučeh ali deskah.
Z nedelje na ponedeljek je v koči zavladal mir, sobe so se izpraznile,
tako da smo kraljevali po dolgem in po čez. Močni sunki vetra, nas niso
ustavili pri obiskovanju »čučavcev« in kratili spanca. Streha je pela,
les je stokal, hiša je obstala, mi spali.
V ponedeljek nas je pozdravil še kar pihajoč veter in dež. Kljub temu
smo na bližnjem terenu simulirali padce v ledeniško razpoko in vse
manevre potrebne za varno rešitev. Tečaj je potekal pod budnim očesom
naših vrlih alpinistov, nekaterih tudi inštruktorjev. Umanjkalo ni tudi
rahlo begavo oko vodje alpinistične šole, ki je sicer še vedno pod
močnim vtisom ljubaaavi. Lurrvee, ahh. V zgodnjih popoldanskih urah pa
smo morali odbrzeti do Punte Indren, da ne bi zamudili edine gondole (za
v dolino/obratno je vmes potrebno prestopati kar dvakrat, da se doseže
»frirajd skiing peradajz«). Dilcarji so se pogumno spustili po
najkrajši možni povezavi – preko grapice do postaje. Pešake je občasno
oviralpodiral veter. V dolini je v nas bušnila vročina, ki še kar ne
jenja.
V globalu se gre za celotno izvedbo zahvaliti bivšemu načelniku Matevžu,
ki je tako mimogrede s svojim moškim šarmom okoli prsta vrtel
natakarice (hej, zakaj nikoli ni kakšnih postavnih kelnarjev). Seveda
moramo omeniti tudi Ivana, ki je bil neusahljiv vir podatkov o vremenu s
svojimi »gadgeti«, najbolj zaljubljen par na planetu, ohinsploh
nenadkriljiva brata Marenče (pajkice in pajac), neustavljivo Tjašo,
najlepši ženski del večinoma zaraščene druščine Stašo in Andrejo,
Šaolina in Vladeka Huberja s polno malho vicev, teoretsko razpoloženega
Cefota, gromoglasnega Gorazda + vseh ostalih neustrašnih brez katerih ne
bi bilo tako, kot se je izteklo.
Čisti užitek.