čist jasno, kam oni hočejo, da jih peljem. Pridem na zbirno mesto pred bazen v Kranju
in zagledam že vse nastrojene mladinke in mladinca, plus starše seveda, in mi vsi
vkup vreščijo – "We want PAARIS!" In sem najprej pomislil, da hočjo vidt tisto
prelestno mladenko, ki ne hodi prav praznih žepov po svetu, neka Paris Hilton al
kva je že. No pol pa tud tega nisem mogu zglumit in sem moral prav hitro
napakirat kombi z obilo opreme in nekimi nerazpoznavnimi osebki. In smo že
letel, sedem dodobra natreniranih osebkov AO KRANJ, doktor in trener Blaž ter
vođa puta in driver za Paaris Alex. Nato se mal voziš po Avstriji, pa nekaj po Nemčiji, pol si pa tm že v Franciji, pa maš še zmerj nekaj ur do končnega
cilja – Fontainbleau. No, ko smo po 15 urah vožnje že dodobra utrujeni in
naveličani drug drugega ter kombija končno prispeli v mesto, je bilo potrebno še najti vas in hišo, ki smo jo
imeli rezervirano. Z nekimi manjšimi zapleti smo tudi to igro – Lov za
izgubljenim zakladom – kar hitro rešili in odšli vsak svojim sanjam o boljšem
jutru naproti.
Naslednji dan smo se po malo daljšem spancu kot ponavadi v
domačem okolju in obilnem zajtrku podali proti raziskovalno – laboratorijskem centru fontanblujskega gozda. Mogoče ne bo odveč razlaga, zakaj
raziskovalnega – kljub temu, da obstajajo vodniki za posamezna področja, se še
zmeraj kar dosti časa porabi za najdbo posameznih sektorjev. Laboratorij – tukaj
na tem področju – govorim o balvanskem plezanju v po domače rečenem Fontu – se je
skoraj še vsak posameznik do sedaj uštel. Prideš tja poln samega sebe, pred tem
plezaš balvane tam 7a in podobno, in se v momentu zresetiraš na nekem
fontbalvanu 4b. In tu je ta realizacija, ko gre vse na nek nov začetek skoraj
tja do Darwina in počasi od tam naprej. Zato temu pravimo tudi laboratorij
plezalcev.
Tako se je dogajalo tudi z nami prve dni okušanja balvanskih
problemov po bližnjem gozdu. Motivacija na vrhuncu, moči za izvoz, cel kup enga
zaletavanja v probleme, a rezultata pa nobenga – tla nekaj ne štima – so se osebki
spraševali in praskali po glavi. Navkljub dobrim, izčrpnim doktorskim razlagam
trenerja Blaža, ki je že pred tem obiskal Font, se niso mogli spoprijeti z
realnostjo.
Z dnevi aktivega plezanja, prežganimi blazinicami prstov in
nekaj kilometrine smo se počasi bližali željenim rezultatom. Stvar je stekla kot
se zagre. Počasi so začele padati prve klasike Fonta, kajti, ko se nekoliko
ufuraš v stil fontanblujskega plezanja, ti je kmalu kšna stvar bl jasna, na primer, kako s samim problemom opraviti. Nato smo počasi napredovali po težavnostnih
lestvici naprej vse do tako imenovanih highbolov – kar pomeni, da je za splezan
določen problem potrebno priti že kar visoko, ponekod tudi do 6 metrov in čez.
Obiskali smo kar zadosti sektorjev, splezali zajetno vsoto
problemov težavnosti od fb3 do fb7a+, poteptali
kubike in kubike mivke, ki leži po fonteblujskem gozdu, porabili na tone
magnezija, izčrpali milijone atomov energije, ki tvori duha in telesa, poležali
vse crash pede od utrujenosti, pustili na kilometre sledov gume naših
plezalnikov, da ne govorim o pretečenih litrih krvi in mehurjastih prstih tako
na rokah kot nogah, plezali ob polni luni do onemoglosti, kot tudi v soju
žarometov čelnih svetilk do porabe zadnje baterije v mestu in še bi lahko kj
dodali.
Ob urah pavze, ki je ni bilo prav veliko, smo si ogledali
znamenitosti Paariza, fontanblujske palače, bistrili naše glave ob kvizu plezanja, se sladkali z jedmi iz žara ali se podajali na bližnje kopališče. Z eno besedo
rečeno doživljali eno veliko pozitivno ENERGIJO, ki ne usahne preko noči – show
must go on and on …… Tu mislim, da že malo pretiravam al pa tud ne.
Da ne pozabim omeniti osebkov plezalcev – Mojca, Dominik, Đera, Tea, Tinca, Katarina, Eva.
Zahvala gre tudi staršem, ki so v času recesije požrtvovalno
zbirali denar za svoje sinove in hčere, da so jim omogočili to
trpljenje. Posebno pa bi se rad zahvalili našemu matičnemu klubu AO KRANJ, brez
katerega finančne pomoči ne bi prišli tja, kjer smo bili.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.