Chamonix 2007

KRATKI PREGLED

snowboard smo vozili: Miha Andoljšek, Aleš Govekar, Gorazd Grabec, Polona Kern
smučal je: Atila Armentano
odhod iz Kranja: četrtek, 5.4. ob 23h
prihod v Chamonix: petek, 6.4 zgodaj zjutraj
vožnja z gondolo: Grands Montets 3233m, sledil je spust na ledenik Argentiere
Refuge d’Argentiere 2771m: vzpon do koče, kamor smo prispeli v petek popoldan in tu trikrat prespali…

Lijak Argentiere v Francoskih Alpah velja za nekaj posebnega, kajti, tako pravi vodniček, tu se najde za vsakogar nekaj. Imajo tudi urejena smučišča, pravi čar pa ponuja ‘off-piste’ ponudba (Pas de Chevre, Argentiere Glacier), veliki ozebniki (Chapeau, Poubelles…), klasične ture (Col du Chardonnet, Col du Passon…) in ekstremni spusti (Courtes, Verte…). Grand Montets na višini 3233m, kamor pripelje gondola, je tudi izhodišče za klasiko Chamonix-Zermatt Haute Route in omogoča vhod v Švico preko Col du Chardonnet. Ture so lahko eno ali več dnevne, prespimo lahko v Refuge d’Argentiere. Za orientacijo – ko se spustimo na dno ledenika in hodimo proti koči, se desno zadaj Lijak začenja z Aiguille a Bochard 2766m, nadaljuje z Aiguille des Grands Montets 3295m, sledijo Verti z najvišjim vrhom Aiguille Verte 4122m, naprej sledijo Droites z višino 4000m, Les Courtes 3856m, pred nami so Triolet 3870m, Dolent 3823m, na levi Aiguille d’Argentiere 3902m, Chardonnet 3824m, potem pa še Aiguille A. Reilly 3506m in Aiguille du Passon 3389m.

VZPONI (alpinistični in turni smuki):

Sobota, 7.4.2007:
Aiguille d’Argentiere – Couloir en Y 3902m, TD (S5 – IV), 45°/250m, mestoma 50°, jugo-vzhodna orientacija, 5.2 (potrebno smučarsko/bordarsko znanje po fr. lestvici)
Nedelja, 8.4.2007:
Col d’Argentiere – Tour Noir Glacier 3620m, PD, 35°/50m, jugozahodna orientacija, 3.1Col du Tour Noir – Glacier des Améthystes 3535m, PD, mestoma 35°, jugovzhodna orientacija, 2.3
Ponedeljek, 9.4.2007:
Nord/nord-est couloir des Courtes 3856m (midva obrnila in smučala/bordala iz 3600m), D, 48° 400m, sever/severovzhod, 5.2
vračanje: V ponedeljek okoli 12h smo zapustili Refuge d’Argentiere 2771m in se spustili v dolino. V Kranj smo prispeli v ob 23h. Zadišalo je po potici.

PODROBNEJŠI PREGLED

Malo smo še kolovratili po Kranju in ob enajstih zvečer, ko nas je vseh pet in prtljaga sedelo v kombiju, prižgali radio, poslušali komad I drove all night in krenili proti Chamonixu. Vozila sta Aleš in Atila, ostali pa smo pretežno spali. Prispeli smo z jutranjim mrazom in na opuščenih ulicah Chamonixa komaj našli odprto beznico s čajem. Ko smo prišli k sebi, smo se zavedli, da smo čisto nenamerno peljali mimo vseh tabel, ki so prepovedovale vsakršen promet in parkirali v samem centru Chamonixa.
‘Kaj, ni panike, nardiš se francoza pa greš!’
‘Slovenca, mislš.’

Sonce je ožarilo vrhove in žalostno smo ugotavljali, da je snega nekam malo. Bordarji smo pod gondolo pol ure cincali ali bi vzeli krplje ali ne. Atila pa je prinesel karte po 20 eurov.
‘Ma neeee… Jest mam status,’ je rekel Miha in šel še enkrat v vrsto, a se je izplačalo, ker je dobil nazaj 15 eurov.
‘Moderni sistem’ smo iz vrste lahko doooolgo občudovali in naposled tudi sami stopili v gondolo. Razgledi in sonce na Grands Montets 3233m so jemali dih. Med pripravljanjem na spust v lijak Argentiera, sta k nam prišla dva prijazna fotografa, povedala, da iščeta akcijo, in nas škljocala.
‘Big Banana, say Big Banana!’ 🙂 Bojda bomo v enih dobrih alpinističnih revijah.
Mimo razpok smo se spustili na dno lijaka in tam je postalo jasno, da smo krplje vzeli čisto po nepotrebnem. Spet smo se pritoževali in režali, tako da je hoja do Refuge d’Argentiere na 2771m hitro minila.

Ob prihodu v Refuge d’Argentiere smo malček nezadovoljno ugotovili, da so kuhinjo, ki je bila prej namenjena gostom, zaprli. To ni bilo prijetno, kajti ne samo, da ni bilo plina in posode, niti vode nismo imeli. A nismo dolgo stali tam vsak s svojim kupom suhih testenin in povešenih ramen, ker smo imeli v svojih vrstah strokovnjaka za odnose z javnostjo. Pravzaprav dva 😉
‘Ej, kje je Atila… da se ni šel slučajn on gor pogajat, k bomo spet plačal ko nori…’ smo se muzali ob spominu na gondolo zjutraj.
Odnose je šel urejat Aleš:
‘… Spimo lahk dons in mogoče jutr, za nedelo pa ni šans… Sem pržvižgal gor, pa mi je tip sam pomigal -ti men nauš žvižgal-… sem si reku ‘u, zdej s ga pa polomu’ in se že ustrašu, da sploh nau nč, sam tip je faca…’ se je smejal in nihče ni točno vedel kaj je res in kaj ne. Liter vode je stal en euro in strokovnjak je praktično predlagal, da bi se zmenili za pomivanje posode. Potem smo na stvar pozabili in šli za nekaj časa ven na teraso, kamor je sonce bajno pripekalo. Čez čas:
‘Jest grem gor prašat, če lahk pomivamo.’
‘Fino.’
V zgornjih prostorih:
‘Est-ce que nous eeeeee maybe faire la vaisselle, pour cook le dîner?’ sem pomolila glavo prek pulta.
‘Oui!’ je rekel oskrbnik brez oklevanja in debelo sem pogledala, ker sem mislila, da bo trajalo celo večnost preden se bova sploh sporazumela. Povedal je še, kdaj naj pridemo kuhat, da jim ne bomo v napoto. Čez čas smo prišli gor, v dva litra vode stresli tri vrečke juhe, mesne kroglice, testenine z okusom korenčka in kuhali deset minut. Ko sem zadnja zapuščala kuhinjo, je rekel, naj hitro pojemo, ker bomo potem morali pomivati posodo od šestih do devetih zvečer. Malo mi je bilo čudno, ampak sem hitro pokimala in oddrvela v spodnjo sobo, ker me je lonec že pekel v prste.
‘Evo, hit mormo pojest, da mo lohk od šestih do devetih pomival.’
‘Kva, za dva litra vode?’
‘Ej, ni panike, važn, da smo pršli v kuhno…zdej mo že neki zmutil,’ je rekel tanajbl praktičen.
Ko smo se narežali in najedli odlične večerje smo šli trije gor pomivat. Jaz sem pomočila v vodo dva krožnika, nakar je prišel oskrbnik in rekel:
‘You’re finished.’
Debelo sem pobuljila in ga vprašala, če hoče, da grem h gostom pobrat umazane krožnike. Pa je rekel, da ne.
‘Dobr, dobr, pol pa ne,’ sem s težkim srcem zapustila prijatelje in odtacala na teraso.
Prav kmalu sta se vrnila še preostala dva in rekla, da se je tip samo hecal s pomivanjem posode. Potem smo sedeli na škarpi, bingljali z nogami in se režali, medtem ko je sonce ugašalo za Verti.
‘Ej, a slišiš, tle nek ena voda teče.’
‘Ja… lej, tm zgorej curlja čez skale.’
‘O super, grem po plastenke.’

‘Kje so moji štunfi? Kdo mi j uzel štunfe? A jih maš ti?’
‘Kakšni pa so?’
‘Dvoji Burton štunfi, eni rdeči, eni črni.’
‘Ne.’
‘Nimam pojma.’
‘Nč ne vem.’
‘Pejt mal okol pogledat.’

Na skupnih ležiščih smo do pol devetih zvečer že znali na pamet dobršen del priročnika za turistične vodiče. Modrovali smo o psihofizičnih lastnostih turističnih vodičev in o tem, kako je ličkanje koruze tudi družabno opravilo. Potem pa se je začelo:
‘Kva so rekl za šesto postlo?’
‘Da mora ostat prosta do devetih.’
‘Zakva nimam nč placa’, se je razgledoval Aleš na enki. ‘Atila, bejž bl tja.’
‘Sej sm čist tle’, se je branil Atila na petki.
‘Pol pejte pa ostali bl ke.’
‘Jest ne morm,’ se je trikrat oglasilo.
‘Atila, pejt bl tja.’
‘Ja kam nej grem?’
‘Ej, da namo dilc preštel,’ je prižgal baterijo. ‘Lej, en, dva, tri, štir,…štrndvejst. Evo, vsak ma štir dilce, zdej se pa prestavte.’
‘Jest ne morm bl ke, tle j lukna, bom not padu… sm čist na robu,’ se je oglasilo iz sredine.
‘Pol pa reč Atili nej se prestav, pa pejt na uno stran. Atila, lej ko ležiš…’
‘Kva?… Jest sm čist pr sten!’
‘Nč nis pr sten… prstjen si!’
Ahahahahhaahahaaahahah……………….
‘Ne, res ne morm bl tja, tm mam vrečko.’
……… ko je smeh za silo pojenjal, smo še malo prilili na ogenj:
‘A veš kva, slabo je oštevilčen, Atila ma do številke dve dilci, ti pa sam eno.’
‘Jaaaa? A res? A veš kdaj sem jest to že reku? Ajde, reč mu še ti.’
A nihče ni več dosti rekel, ker smo se tako režali.

‘Sam moji štunfi, a sem jih dol pozabu?’
‘Ej stari, jest mam ene odveč če u š rabu.’
‘Ma ne, k ni to fora. Ampak tok me živcira… k jih hočm zdej najdt.’

V sončnem sobotnem jutru smo odšli proti Culoir en Y. Ko se je ozebnik pred nami pričenjal odpirati, se je eden od nas ustavil, naslonil na palice in vzkliknil:
‘Pa to j ena navadna Mala Mojstrovka!’
Hihi, Mala Mojstrovka kot bi jo lezli v sanjah. Gaziš, gaziš, pogledaš gor, vrh kot na dlani, spet gaziš, gaziš in vrh še vedno kot na dlani, pa še gaziš in nič ne piješ, ker je vrh itak čisto na dlani in potem se tla zavrtijo, najprej čisto malo, potem pa vse bolj in bolj in potem pogledaš gor in slepeče belo sonce ti v trenutku ožge zenico, da se od bolečine sunkoma skloniš, a gib je prehiter za tako višino, mišice ne dobijo več dovolj kisika, tako da… ojej kuko nakladam 😉 No, naposled smo le prišli na vrh vsak s svojim ščepcem popra pod nosom, tisti z izjavo o Mali Mojstrovki pa se je prostovoljno ugriznil v jezik. Ne, hec, smer je zelo lepa, kar se vidi tudi iz fotografij, dol grede je bil sneg v spodnji polovici že dodobra zmehčan, vendar dokaj stabilen. Najtežji in najbolj strm je bil zgornji začetek grape, posebej za Atilo, ki je šel prvi in ker nikoli stoprocentno ne veš, če bo držalo. Čez skok spodaj smo uporabili že pripravljen abzajl, nakar je Aleš z bordom demonstriral skokec čez manjšo razpoko in šus po izteku do vznožja.
Teren je bil mehek, iztek lep.
‘No daj, sam po njegovi špuri pejt,’ sem se bodrila medtem, ko sem se pomikala proti štartu. Potem sem le poskočila, zaradi negotovosti čmoknila v zavoju, naredila dva prevala, se ujezila in odpeljala šus iz nagrmadenega snega. Ja, tako se učimo.

‘A s najdu štunfe?’
‘Ma ne, sem šel gor oskrbnico vprašat, če jih je ona km pomedla, pa j rekla, da nč ne ve, da če jih je, so spodaj… sam jih ni… Pa sej dobr, sej zdej se niti ne obremenjujem preveč, drgač sem tak, da morm kuj vse najdt, kr zgubim… Pa dobr, sej jih nism kupu, sem jih dobu kot reklamn vzorc… ampak vseen!’

V nedeljo zjutraj smo brez dokončno izbranega cilja štartali po ledeniku navzgor. Izbirali smo med Pente des Courtes in Col d’Argentiere. Na razcepu je zdrava pamet odločila, da smo prepozni in tako smo nadaljevali proti Colu, ‘Kotovemu sedlu’. Hihi. Toda sedaj je bila to šala z rezervo. Dobro smo dihali, ko smo prehitevali skupinice z vodiči, ki so se vzpenjale pred nami.
‘Sm pršu zadaj na repke njegovih smuči in vidu, da un vodič mal čudn gleda. Pol sem počakou, da so šli v ovink in jih stisnu na gliho. K sem pa vidu, da se bo un začel razburjat, sem pa še ornk pospešu, da se mi ne bi zalimou na pete. O, sm dihou.’
‘Ja, mene j pa pol nakuru.’
Kar se spusta tiče, je bil teren zgoraj še trd in je zahteval dinamično prilagajanje popolnoma nepodajnim nepravilnostim v snežni odeji. Strnjeno v ‘matr je trdo’. Spodnja polovica pa čista uživancija, tako da se je samo Alešu in meni dalo ustaviti na razcepu malo pred iztekom in v opoldanski pripeki sva zagrizla še proti Col de Tour Noir.
‘Pa brez veze vlačva s sabo dereze, cepine pa pas… mah kaj, sej cajta j dost, kolkr bo šlo bo pa šlo… uf, sam še en deci mam za pit… eh, sej se da sneg jest… cop… cop… cop…,’ so naju enakomerni koraki zibali v trans in potem sva ujela dva Američana. Punca je hodila spredaj in bila že čisto na koncu z močmi.
‘Daj še mal,’ ji je prigovarjal tip.
‘Ne morem’, se je ustavila vsakih nekaj korakov.
‘Daj še mal.’
‘Ne morem…’ je tudi ta ritem ostal za nama…
Z vrha sva gledala, kje poteka del znamenite enotedenske ture Chamonix-Zermatt. Videlo pa se je tudi vršno opast Culoir-ja en Y. S te strani je bila stena bolj navpična, tako da se je bolj prav zaznalo njeno velikost in spet sva se režala primerjavi z Malo Mojstrovko. Potem sta gor v nasmehu priborila tudi prijetna Američana.
‘I will survive…’ je začel peti Aleš, da smo se režali in zdramili kavke, ki so stopicale v bližini. Družno so se dvignile, veter jim je mršil črno perje in strašno lepo so se ujemale z belimi gorami in modrim nebom.
‘Lej, te so pa večje k pr nas… pa obročke majo na nogah.’
No, midva sva potem dala na noge borde in smuka do koče je bila tako odliiiična, da so vriski en za drugim leteli v nebo. Na poti sva srečala še Gorazda, ki je šel za nama, le da je poprej pametno odložil v koči nepotrebno prtljago…
Spet smo skuhali prvovrstno multi večerjo in jo poplaknili s pločevinkami Coca-Cole po tri eure. In Atila je pil pivo, ki ga je, bogpožegnaj, prinesel prav od doma.
‘Ti Aleš, kva se s zmenu, a dons mamo postle za spat?’
‘Tip je reku, da ni šans!’
‘Ja kuko, noooo.’
‘Ajde… poj je reku, da mamo plac, sam če u šel Atila čist k steni spat!’
Pošteno smo se napokali, potem pa:
‘Ti, ke pa j Gorazd, zdej ga pa že dolg ni.’
‘Po moji uri,’ je pogledal na zapestje strokovnjak, ‘bi moral priti… zdajle.’
V naslednji sekundi so se odprla vrata in noter je stopil Gorazd. V obraz je bil zaradi kreme in potu bel kot duh.
‘Lej ga, ke s ti!’
Povedal je, da je moral na vrhu čakati, da se je megla razkadila. Slikali smo ga, se smejali, predenj postavili multi večerjo, Atila pa mu je odstopil nekaj piva za takojšnjo regeneracijo. Potem smo šli spet malo gor v kuhinjo ‘pomivat’, oskrbnik pa je zabeležil pet litrov vode in detergent. Ob sedmih so šli gostje na večerjo, mi pa ven ‘na ferajn’ stat.
‘Zakva sploh tle stojimo, vsi normalni so notr, pa v noge nas zebe v teh ‘kandaharcah’ (rjavi plastični sandali, ki jih imajo v koči, glej sliko z modelom), pa še sneg pada.’
Čeravno ne povsem definiran, pa je bil odgovor povsod okoli nas. Tako je v tišini in smehu za Verti počasi izginjala svetloba drugega dne.
‘Pejte že not, da m jest lahk tele štunfe uzel, k tle visijo!’
‘Haha,’ smo se prepogibali. ‘A jih še nis najdu?’
‘Ne tele m uzel, če jih je že men en uzel.’
‘Teli so moji.’
‘Haha.’
Prav nič zaspani smo zlezli v spalke. Nekdo je prinesel revije iz zgornje knjižnice in med prelistavanjem smo si podajali dvoje slušalk Atilovega Grundig playerja.
Gorazd in Aleš sta se kakšnih trikrat sprehodila po celotnem seznamu tako, da sta poslušala nekaj sekund vsakega komada in zraven sočno komentirala in včasih pritegnila kakšno noto. Seveda smo se režali kot prismuknjeni.
‘Lej, zdele ga bo predstavu, evo, Jimmy s kitaro… posluš ta začetek. Haha. A lej, zdej bo pa Harry na bobnih. Haha.’
‘Ej, ej, posluš tole… a slišiš?’
‘Ne…’
‘Seveda ne, če sm te izklopu.’
Enkrat vmes smo dobili cimre na spodnjih posteljah in potem poskušali biti čimbolj tiho. Ne vem, koliko smo bili uspešni, niti kdaj smo zaspali, ampak zjutraj smo bili Atila, Miha in jaz malo čez pet že pokonci in pospravljali postelje.

‘Na, tole s pozabla!’ mi je Atila vrgel vrečko s štunfi. Eden je bil rdeč in drugi črn…
‘Ej, a ti veš od koga j tole!’ vržem vrečko nazaj.
‘?! O šit… jest sem jo pa dal na tvojo polico prvi dan, k sem mislu, da j tvoje!’
‘pfffffhahaha’
Ob šestih smo bili zunaj, čez razpoko ni bilo problemov, hitro smo napredovali, prehiteli dva Nemca pred nami in se potem čimbolj trudili slediti zasutim stopinjam. Miha je čez nekaj časa odbordal dol, midva z Atilo pa sva izmenično gazila do višine 3600m, potem pa obrnila, ker smo si prejšnji dan splanirali čas odhoda. Razmere za spust so bile odlične, Atila je vriskal, sama pa sem spričo zračnosti vzgojila dobro mero nezaupanja do izposojene deske, spremenjenih kotov in mojih sposobnosti in se ‘poprečkala’ dol. Pri koči sva bila ob dogovorjenem času in medtem ko smo pakirali še preostalo prtljago:
‘Ej, a s že pogruntal, kdo ti j štunfe ukradu?’
‘Kdo?… Dons se zbudim, pa j bla tm zravn ena vrečka in nisem hotu niti pogledat, k sem mislu, da jo j pozabila tista angležinja, k zjutrej ni mogla obut pancarja. Pol je pa ni blo nazaj, pa sem si reku ajde, bom pogledal, kva mi j dala tle pred glavo… pol pa vidm not moje štunfe!’
No, ‘redoljubna angležinja’ se je potem opravičila, češ da jo je zavedla podobnost med dvojimi rdečimi nogavicami 😉

Aleš se je odlično sporazumel z oskrbniki:
‘Vse j mel napisan… voda, plin, detergent, kava, kakav… na konc je pa reku, da smo jim simpatični in nam računou samo spanje in Coca-Colo.’
Hej juhej!
‘Ej zdej pa pazte, tole je ful tehnično, če naute dobr odpelal, bo treba pešačt,’ smo bordarji pripravljali palice za pomoč pri spustu po položnem ledeniku do smučišča. Največ se je dogajalo meni, ki sem sicer dobro vdela pot, a se mi je vmes zlomila palica. Za silo sem jo pokrpala s srebrnim trakom in začeli smo drugo etapo, ki je bila že vstop na smučišče. Trenutek neprevidnosti in zlomila so se mi še očala. Čisto so se razletela in medtem, ko je Atila iskal papirnato brisačko, mi je Gorazd prinesel nekaj ostankov očal:
‘Na, a u š vzela dam?’
‘Ma nam.’
‘A dej vzem, vsaj za spomin.’
‘Nam, pust, sej mam spomin na nosu.’
Kmalu smo bili vsi pri avtu, zadovoljni, da nas je lepo počakal v takem stanju, kot smo ga zapustili.
‘Evo, zdej pa namo nč več kompliciral…,’ je rekla ena.
‘Kva pa čmo komplicirat?’ je vprašal drugi.
‘Evo, to!’ se je smejal tretji.
Domov je vozil Aleš, ostali pa smo nergali, naj pelje nazaj na flanko, naj vklopi ventilacijo, naj pove še kakšno foro in drobili napolitanke po kombiju. V glavnem nič se ni dogajalo… če verjamete ;). Ko smo plačevali predor Mont Blanc, nam je prijazna francozinja povedala, da se drugače da kupiti povratno karto, ki je precej cenejša kot dve posamezni karti, o čemer so italijani pred nekaj dnevi ‘pridno’ molčali. Francozinja je bila celo taka faca, da nam je upoštevala prejšnji račun in tako smo doplačali samo do zneska povratne karte… Aja, logično, saj je Aleš vozil…
Ura v zvoniku je ravno odbila 23.00, ko smo prispeli v Kranj. Pri Kokrici smo nostalgično vzkliknili ‘Lej sneg!’ vendar je bil le kupček stresenega cementa.
Imeli smo se fenomenalno krasno. Saj zato pa smo šli! In Atila je dodal, da je bila to nadvse uspešna ogledna tura. Hej juhej! Hvala vsem, hvala za sonce 🙂 !

Digitalce so obračali Miha Andoljšek, Atila Armentano, Aleš Govekar in Gorazd Grabec, jezik oz. pero pa Polona Kern