Ortler

Ledeniški tečaj in vzpon na Ortler (3899 metrov nad morjem po nemških meritvah in 3905 metrov po italijanskih)

7. 7. 2006

»Miha, a ste že daleč? Prletu je avto shodu, pa bi bilo fino, če mi nekdo pripelje mojega èez Korensko sedlo!« (Keco).

»Ej Miha, dej mal ustavte, da Leon svoj auspuh prveže, če ne bo dol padu!« (Robi).

No, pa so Kecotu avto dostavil, Leon je pritrdil izpušno cev in zgodba se je začela. Ker je na našem odseku ledeniški tečaj in vzpon nad 3500 metrov visok breg pogoj za pristop h izpitu za alpinista, skušamo vsaj vsako drugo leto oboje izpeljat. Letos smo se odločili za Ortler, ki leži v italijanskih tirolih. Po stari navadi se v četrtek vse dogovorimo. Odrinemo v petek ob 13.00 izpred Gorenca. Le Ivan je štartal ob 14.00 – bo bolj prtisnu, se je opravičeval. Za Karavanškin predorom zavijemo proti Lienzu in nato naprej po Italiji do Bolzana (malo po avtocesti), Merana in končno v dolino na koncu katere kraljuje kraj Solda oziroma Sulden – tu italijansko bolj malo slišiš, govorijo vsi nemško. Rahlo dežuje. Zapeljemo pod nastrešek gasilskega doma in se pripravimo – še enega, da bomo šli lažje v breg in hajdi proti Huntergrathütte (2661 m). Piše v vodniku, da je uro in pol do koče od spodnje postaje gondole (žal ne za našo kočo) – pa še res je. Ob desetih prikolovratimo do koče in ravno še vidimo, kako se je ugasnila zadnja luč. »Nič hudega, saj sem rezerviral«, si mislim in potolčem po vratih. Pa še enkrat, aloooo! Počasi se premika luč po stopnicah navzdol in vrata se odpro. Oskrbnica, pa še ena, pa še ena!? Počasi izdavim svoj guten tag, pa še mal se poskušam spomnit moje nemščine, ko ena izmed pomočnic stopi naprej in pravi: »Ajde, možemo i po naše!« Uh, to smo jih slišal (bi moral še enkrat poklicat, ker smo tako pozni), in ko jim razložimo, da pride še ena skupina…, bejžmo spat.

8. 7. 2006

Zjutraj smo vsi na kupu. Vreme je bilo ponoči bolj slabo, pa tudi jutro ni bilo ravno za na naše platno v četrtek zvečer. Danes je na vrsti ledeniški tečaj. Še prej se dogovorimo za polpenzion – to moram omenit, ker tam čez očitno še sedaj ne verjamejo, da tudi mi zaslužimo. »A, kar vsi boste polpenzion?«, sprašuje oskrbnica. »Aha, pa nekaj piv bomo tud zvrnl!«, je naš odgovor. Pripravimo se in gremo v lov za ledeniškimi razpokami. Šele po dveh urah hoje najdemo primerno za nas – dovolj široko in globoko. Potem pa vse lepo po predpisih. Se navežemo, proučujemo gibanje, kakšne so možnosti, če nekdo pade v razpoko…. Razmere so idealne za tečaj! Po ledeniku je še nekaj novega snega, ki je primeren predvsem za ustavljanje in izdelavo sidrišč. Višje naredimo še ornk varovanje z lednimi vijaki, za slučaj, če kdo nebi zadržal soplezalca. Eden noter, drugi ven; je šlo, da je bilo veselje gledat. Večerja je bila pa ta prava, bilo je veliko in dobro. Edin pivo očitno nima ravno veliko alkohola v sebi. Pripravimo se za vzpon na Ortler in naročimo zajtrk ob štirih zjutraj. To bo veselo, dejmo še enega…

9. 7. 2006

Ponoči začne padati dež, ma kaj padati, ulilo se je. Čakamo. Ob štirih – pada, ob petih – pada, ob šestih – spimo. Ob sedmih pa pride oskrbnica: da je zunaj sonce, in da se drugi odpravljajo. No, pa pejmo še mi. Sedem trideset, je četa nared (začetni čas ni najboljši, je pa zato končni toliko bolj). Odločili smo se, da gremo po smeri Hintergrat, ki je bil preplezan že leta 1805. Nekaj mest je ocenjenih z IV- / A0, sicer pa z II. stopnjo. Višinske razlike od koče do vrha je 1300 metrov, zadeva je dolga 2 kilometra in traja od 5 – 6 ur. V zložnem tempu obiramo moreno, in nato višje v steni šoder proti grebenu. Do grebena nas čaka nekaj krušljivih mest in malo frišnega snega – nato pa se greben pokonc postav in to ornk. Je že dolgo tega kar sem tukaj hodil in malo mi je iz spomina ušlo. Nič, vrvi ven. Postavljamo vrvne ograje, se spuščamo, varujemo…, skratka, izgledamo kot prava vodniško vodena skupina. Prehitimo tri Hrvate in že 16 ljudi diha za ovratnik vodniški navezi, ki nam postreže z zares požrtvovalnim prizorom. Čez skok, namreč dama nikakor ni mogla zaradi strahu. Pa ji njen soplezalec podstavi najprej nogo, da gor stop, nato jo z rokami za tazadnjo v luft poriva, nakar podstavi tja spodaj še glavo. »Ja, kva zdej gledate kot telički? Slikajte, to ne vidite vsak dan!«, se dere Anže z usti do ušes, medtem, ko se sam držim za trebuh. Sicer nam gre dobro od rok in nog. Na nekaj mestih je potrebno pošteno poplezati, izpostavljenost je vseskozi velika. Ko je vrv zadaj prosta, že leti eden izmed inštruktorjev naprej in tako v nedogled. Na vrhu pa, ja kaj pa drugega kot križ. Zaplapola naša zastava, utrujeni, a veseli obrazi, stiski rok.

Zjutraj sem bil prepričan, da bomo šli po isti poti nazaj po ostanek opreme, ki je ostala v koči, na grebenu sem bil prepričan, da nas bo šlo samo nekaj nazaj, in na vrhu sem prepriča, da nihče ne bo šel nazaj po grebenu. Ivan, ki je ostal v koči in Gvido, ki je obrnil, sta potem poskrbela, da je vse prispelo v dolino. Višina? Kot, da je ni – se je poznalo, da smo že prejšnji dan prebili na ledeniku. Mahnemo jo po shojeni poti po ledeniku med razpokami na drugo stran navzdol. Na koncu ledenika nas tudi na tej strani čaka izpostavljen greben in nemalo metrov je potrebno zopet varovati, se spuščati po vrvi – skratka Ortler nas ni izpustil do Payerhütte na 3020 metrov nad morjem. Tu smo šele lahko pospravili vso opremo v nahrbtnik in jo mahnili po dobro uhojeni poti proti avtomobilom. Ob pol osmih jih zagledamo – torej je minilo točno 12 ur od odhoda iz koče. Cesta je bila zares dolga in proti jutru smo doma.

Dragi moji, tole ni bil poceni vzpon. Zahvaljujem se za pomoč pri vodenju ture (in ledeniškega tečaja) ter hkrati čestitam vsem za zares dobro opravljen vzpon.

Na turi smo bili: Miha in Anže Marenče, Andrej Kecman, Rado Dražumerič, Atila Armentano, Anže Kovačič, Peter Ljevar, Miha Triler, Leon Kosterov, Robi Bečan, Vanja Šulc, Ivan Bohnec, Gvido Modrijan, Matjaž Sušnik, Luka Plut, Luka Jagodic, Janez Ziherl in Jera Rakovec.

Miha Marenče