Kula Kangri 2005

Kakor strela z jasnega se je pozno spomladi ponudila možnost, kako izkoristiti sive jesenske mesece. Nabralo se nas je devet nadobudnežev iz razno raznih koncev Slovenije, ki smo šli raziskovat prostranstva Tibeta in preverit, kaj to pomeni plezati v Himalaji. Večina nas je bila v največjem pogorju prvič, kar je dalo odpravi še dodaten naboj.

Priprave v Katmanduju in vožnja po slikovitem Tibetu nam je vzela kar 11 dni časa, preden smo prispeli pod naš cilj. V vasi Manda pod Kula Kangrijem so se nam domačini čudili kakor vesoljcem, medtem ko smo pakirali tovore za konje. Postavljanje baznega tabora na višini slabih 5400m je precej zanimivo. Ko se usedeš, utrujen od močnega glavobola, da bi kaj prigriznil, ti neolikani nosači dobesedno iz rok izpulijo še tisti zadnji kos posušenega čapatija, ki si si ga prišparal za hude trenutke. Ob koncu dneva, ko so nosači obupali in se odpravili v dolino ter so stali vsi šotori kot se spodobi, človek počasi pozabi tudi na višinski glavobol.

Že poldrugi dan, odkar dihamo le še 500mili barov zraka, gremo v akcijo in drug za drugim stopimo na vrh bližnjega hriba, ki meri v višino 6442m. Vzpon je bil še najbolj neroden prek razbite morene, kjer sem med drugim pustil tudi nekaj kože z gležnja. Menda je Čečka kasneje doma ugotovil, da so isti hrib ‘preplezali’ Nizozemci leta 2001, in so ga ocenili z nekimi groznimi ocenami (ED+) in strmimi stopinjami (do 80st). No, te Nizozemce je pa morala glavo pošteno boleti, če že niso dobili kakega možganskega edema, saj o kakih težavah ni bilo ne duha ne sluha.

Ravno, ko vsi našpičeni prečimo zoprno moreno proti ledeniku pod Yexiangom, veter iz Butana prinese slabo vreme. Šotor z vso kramo pustimo na ledeniku, in se lahki v nahrbtniku in težki v glavah nejevoljno odpravimo nazaj v bazo. Preko satelitskega telefona dobimo nič kaj obetavno vremensko napoved in res se vreme 4 dni ne izboljša. V četrtek se končno nekoliko izboljša, tako da popoldne zopet napademo omenjeni Yexiang (6700m). Na višini cca 5900m postavimo klavstrofobične šotore, kjer se bolj stiskamo, kot spimo. Zjutraj Rok (Zalokar) zaradi slabega počutja obrne v bazo, ostali pa polni optimizma zagazimo naprej. Kmalu nam globoki sneg, močan veter in gosta megla izbrišejo nasmeške z obraza. Ker je situacija dokaj brezupna, en za drugim obrnemo in odgazimo proti bazi na topel obrok in piškote.

Naslednja dva dni v bazi počivamo, v kar nas prisilijo tako težke noge, kakor tudi slabo vreme. Nekateri imamo negotove aklimatizacijske ture že vrh glave in pobočja nad ABCjem pod Kulo nam nič kaj ne dišijo. Skupaj z Rokom (Zalokar) in Aljažem, tako odrinemo pod zanimivo Z steno Karejianga III (6824m), kjer si na idiličnem mestu na višini 5900m postavimo šotor. S plezanjem začnemo že navsezgodaj pred soncem. Sprva se nekoliko zatakne pri prečenju gladke skalne stopnje, nakar steče vse gladko in hitro. Strmina narašča z višino in kakih 300m pod vrhom plezamo navezani. Zaradi dobrega ledu in ostrih lednih vijakov varovanje ni problem. Ko nam ledni žleb tik pod vrhom zapre strma skalna stopnja, se ji elegantno izognemo po levem ozkem ozebniku, ki nas lepo pripelje na vršno gobo, od koder je le še malo prijetnega gazenja na sam vrh. Po postaji se slišimo z ostalimi, ki so še vedno brez vzpona v ABCju, saj so razmere naokoli katastrofalne. Odločitev za naš vzpon je bila torej zadetek v polno. Sestopali smo po isti smeri s petnajstimi spusti ob vrvi. Za seboj smo puščali abalakove. Sprva smo mislili, da smo morda splezali na deviški vrh, kasneje pa ugotovili, da so bili na tem vrhu že prej omenjena nizozemska odprava l. 2001, ko so preplezali z druge, nekoliko lažje, strani.

Še ime in ocena naše smeri: Spominska Mirotu Udiru, AI 45-70st, 900m

Ostala ekipa se v bazo vrne dan za nami. Uspelo jim je priplezati na 6650m visok hrib neposredno nad ABCjem, kjer so tik pod vrhom tudi prespali. Čečka je v bazi že ob našem prihodu, saj je nad vsem obupal in ostalo ekipo še pred omenjenim vzponom zapustil ter se raje odločil za topel čaj v baznem taboru. Tako najbolj spočiti, trojica iz Karejianga in pobegli Čečka, ne izgubljamo časa in se že po dveh dneh počitka odpravimo v ABC pod steno. Po napovedih nas namreč preganja že nova fronta, tako da skušamo izkoristiti še zadnje dneve lepega vremena. V ABCju se Rok počuti bolj klavrno, zato se odloči, da ne gre v steno. V ostro mrzlem jutru skupaj s prvimi sončnimi žarki trije vstopimo v steno Kule Kangri. Plezamo nenavezani, saj je tako včasih bolj varno. Popoldne preplezamo do velikega grabna v steni, ki ga na vrhu zapira velikanski serak. Prav zaradi tega seraka se v grabnu gibljemo čim bolj levo, kjer kmalu tudi skopljemo skromno poličko za naš mali šotorček. Naš obetaven načrt za naskok na vrh naslednji dan nam kaj kmalu pokvari Valič, ki nas po postaji obvesti da prihaja poslabšanje vremena en dan prej kot smo pričakovali. Po polurni zoprni tišini se odločimo, da naslednje jutro sestopimo, nad čemer jaz nisem najbolj navdušen, a se na koncu le nekako strinjam. Čeprav strmina ni ravno vratolomna, je teren tak, da ne smeš narediti napake in tako se prvih 400m spuščamo po vrvi. Potem pa odplezamo navzdol proti ABCju. V glavi nekako čutim, da smo verjetno spustili zadnjo priložnost za vrh, čeprav še vedno v si skupaj upamo, da slabo vreme le ne bo tako dolgo trajalo in nam bo ostalo še nekaj malega časa za ponovni poizkus.

No, tega poizkusa nikoli ni bilo. Zapadlo je odločno preveč snega in stena je bila premalo strma, da bi se sneg sproti obletel. V ABCju nam je orkanski veter raztrgal dva povsem nova šotora in tako je bilo naše odprave klavrno konec.

Kljub vsemu sem se tu veliko naučil in si pridobil nove izkušnje. Trije smo preplezali lepo prvenstveno smer in kar je še najbolj pomembno, imeli smo se super, razbili nekaj rikš, pretepli nekaj katmandujskih kradljivcev in pojedli enormne količine riža.

Da ne boste v dvomih, na odpravi smo bili (po abecednem vrstnem redu): Rok Blagus Tine Cuder Aleš Česen Jure Hladnik Uroš Samec – Čečka (vodja) Mitja Šorn Anja Štemberger (zdravnica) Aljaž Tratnik Miha Valič (rekorder, kdo poje več riža) Rok Zalokar – Krepec