Nun 2005

Nun 2005

Tudi letos je IMF (Indian Mounteneering Foundation) v septembru razpisala tabor UIAA v Indiji. Slovenski del odprave smo predstavljali Nejc Česen (AO Kranj), Blaž Ortar (AO Ljubljana-Matica), Martin Belhar (AO Tržič), Nina Kopčavar in Matej Kovačič (oba Akademski AO). Naš prvotni cilj je bil sedemtisočak Satopanth, vendar pa je zveza zaradi indijske birokracije morala to spremeniti. Tako je naš glavni cilj postal 7135m visok Nun.

Prihod v Delhi

Po vseh obveznostih v Sloveniji smo že težko pričakovali naš polet proti Indiji. Prvi vtis Delhija je bil za nas kar malo šokanten, saj smo bili prvič v takem okolju in ga sploh nismo bili navajeni. Poleg vsega tega pa sta nas morili še neznosna vročina in vlaga. Po prihodu v hotel smo srečali še preostale člane odprave, in sicer Indijca Suresh in Rajesh, Tajca Mingyu in Yihua ter Nizozemca Otto in Dirkjan. Potem so sledili še trije naporni dnevi čakanja na vizo in končno odhod v SZ del indijske Himalaje.

Prva aklimatizacija in vzpon do baze

Po naporni, skoraj 5 dnevni vožnji, smo prispeli v vas Tongul, 3500 m visoko. Ker smo se vsi zavedali, da imamo časa za vzpon zelo malo, smo z aklimatizacijo začeli še isti dan. Tako smo se povzpeli na bližnji hrib visok 4400, od koder smo tudi prvič zagledali naš cilj – Nun. Naslednji dan še nekaj formalnosti z nosači, nato pa je sledila kratka etapa do višine 4200m od koder smo, skoraj cel slovenski del in Dirk, naredili drugo aklimatizacijsko turo na 4800m. Šele naslednji dan smo prispeli do baze na moreni.

Aklimatizacija in vzpon na vrh

Iz baze se hriba na žalost ni videlo, saj je bil na pribl. 5400m zelo dolg plato, na katerem smo kasneje postavili T1. To smo storili že kar drugi dan in se hkrati še odločili , da tam prespimo. To je bila sicer naša najslabša noč glede počutja, ampak smo preživeli. Naslednji dan smo sestopili v bazo in si prislužili prvi dan počitka. Vreme je bilo do sedaj idealno in ravno na načrtovan dan počitka je bazo pobelil sneg. Z vremenom smo imeli veliko srečo, saj je bilo celotna dva tedna sončno, razen dva dni, ravno na dan počitka.

Tako smo že naslednji dan spet odrinili iz baze z namenom, da že pridemo na vrh. Iz T1 smo tako dan kasneje opravili še zadnjo aklimatizacijo do 6000m, kjer smo pustili tudi nekaj opreme za naprej. Na platoju smo si vzeli dva dni počitka, ki pa sta ju zaznamovali predvsem hrana in pijača.

Naš naskok na vrh se je začel 28.9. zgodaj zjutraj. Šlo nam je dobro, vreme odlično, razmere dobre, le mraz nam je nekoliko oviral vzpon. Sam sem naprimer izgubil cca slabe 2 uri zaradi masaže prstov na nogah, ko pa so me obsijali prvi sončni žarki sem nadaljeval pot. Kmalu zatem sem ujel Nino in Mateja, in skupaj smo navezani prehodili še približno 200 višinskih metrov med seraki in razpokami do T2. Naš tabor smo postavili na 6200m, sicer nižje od načrtovanega, ampak vseeno dovolj za naskok na vrh. Razlog temu je bilo tudi slabše počutje Nine, ki se je skupaj z Matejem odločila, da si vzame dan počitka. Tako smo naslednje jutro samo Blaž, Martin in Nejc odšli proti vrhu.

Začeli smo zelo zgodaj in kljub temu, da smo bili še vsi zaspani nas je v trenutku predramil oster mraz. Do trenutka, ko nas je prvič obsijalo sonce, nas je ločilo kar debele 3 ure, šele potem smo lažje nadaljevali pot. Od T2 pa tam do nekje 6600m smo hodili navezani, saj smo se gibali po zelo razgibanem snežnem terenu. Šele potem se pobočje vzpne na pribl 45°, kjer smo se razvezali. Bolj smo se bližali vrhu, bolj strmo je postajalo, tako se zadnjih 100 višinskih nagiba tja do 60°.

Celoten vzpon sicer ni tehnično zahteven, vseeno pa so bili zadnji metri pravi užitek in poživitev pred prihodom na vrh. Ob 3. uri popoldne smo dosegli vrh Nuna. Na vrhu smo imeli res srečo – vreme sončno in če malo pretiravam smo pojedli powerbar skoraj v brezvetrju. Na vrh smo nosili tudi satelitski telefon s katerim smo se javili domačim v Slovenijo. Seveda jim ni bilo nič jasno. Po približno pol ure smo se odpravili proti T2 in ga dosegli v večerni zarji.

Naslednji dan smo pospravili tabor in sestopili v T1, tam smo spakirali še preostalo opremo in se odpravili v bazo. Matej in Nina sta prav tako dosegla vrh, vendar dan kasneje. Tako je bil slovenski del odprave stoodstotno uspešen, od ostalih pa sta najvišje prišla Nizozemca, do višine 7000m. Na koncu so nam ostali še štirje prečudoviti dnevi v bazi, katere smo prelenarili brez problema.

Kronološki pregled odprave

• 11.9. Odhod iz Brnika v Minchen in nato v Delhi
• 15. – 18.9. Približno 1000 km vožnje do Tongula
• 18. – 19.9. Prva aklimatizacija in hoja proti bazi
• 20.9. Prihod v bazo
• 21.9. Postavimo T1, kjer prespimo (5400m), naslednji dan sestop v bazo
• 24.9. Vzpon do T1
• 25.9. Aklimatizacija do 6000m
• 28.9. Vzpon v T2 na 6200m
• 29.9. Vzpon na vrh in nazaj do T2. Naslednji dan sestopimo v bazo.
• 5.10. Odhod iz baze v Tongul
• 6. – 9.10. Spet naporna vožnja
• 11.10. Sprejem na IMF-ju in nato ponoči odletimo proti Sloveniji

Besedilo in fotografije: Nejc Česen