Štruca

Kot da tabora ni bilo, ali pa kot da smo se šele sedaj odpočili – ni drugih utrinkov. Janez-Janez naveza sva na Taboru Nejca Zaplotnika v soboto plezala v Štruci, smer Pomota, a ne po pomoti. Dobri stari časi so bili – ko so šli plezat, zgrešili smer, pa je nastala nova prvenstvena. Informacije za Pomoto so skope, malo je plezana, skice ni, imela sva le črno črto vrisa na črno-beli sliki, opis je kratek in jedrnat. Dovolj, saj je smer logična in plezanje lahko. Je pa neopremljena – v celih 500 m smeri sva našla en sam klin. Omembe vredno plezanje je v prvih dveh raztežajih, nato pa se svet položi in odpre. Nad grapo sva se razvezala (bi se že prej, a je bilo precej podrto) in nadaljevala po ne prestrmih žlebovih do roba stene, kjer sva se za (pol)metrski skok – izstop iz stene spet navezala in tam pustila pustila 2 klina. Smer je tako za 200 % bolj opremljena, midva pa bolj kot od plezanja okrepljena zaradi vihtenja kladiva. Varovanje namreč poteka le s klini. Zatiči in metulji niso aktualni, ker je primerna razpoka samo kjer je skala krušljiva. Smer je s tega vidika res primerna za začetnike. Sledil je še simpatičen in kratek sestop na Mlinarsko sedlo, mimo Češke koče nazaj na Ledine. Takole, mimogrede sem bil končno prvič na Dolgem hrbtu.