Zahodni Julijci, Divja koza

Že nekaj časa sva se z Matjažem menila, da greva nekaj splezat in končno nama je uspelo uskladiti urnike. Da ne bi bil to neki ‘instant’ alpinizem sva se podala v zahodne Julijce natančneje v Divjo kozo )Cima di Riofreddo 2507m). Da bi si skrajšala jutranji dostop sva se že v petek iz doline Zajzera odpravila spat v kočo Pellarini, ki je odlično plezalsko izhodišče za severne stene v gorah Viševe skupine. Že na dostopu do koče sva videla, da naju čaka pester dostop pod steno saj so količine snega še enormne. V soboto sva se v jutranjih urah podala v smer. Dostop kot pričakovano ni bil enostaven. Kopanje poličk s kladivom in počasno napredovanje nama je vzelo kar nekaj časa in časovnica se je začela podirati. Da pride znanje iz zimske tehnike prav tudi poleti sva občutila, ko sva morala v krajno zev s spustom po vrvi in to na snežno gobo. Sama smer v prvem delu poskrbi, da se privadiš na podrt nekompakten svet, kar se z višino spremeni. Prvi del smeri orientacijsko ni bil zahteven in sama smer dokaj dobro opremljena, medtem ko je bilo v drugem delu smeri vse ravno obratno. Skala za vikat, opremljenost nična, medtem ko orientacija nekoliko bolj zahtevna. Glede na to, da je Matjaž že plezal v teh stenah sva orientacijo prepustila njegovemu ‘instinktu’, ki je dobro obveljal. Zadnje daljše raztežaje proti izstopu ja vodil Matjaž, ker sem se sam pošteno kresnil po prstu s kladivom. Po dolgih 8ih urah sva izstopila na božje police. Po božjih policah sva nato prečila V steno in preko raza izplezala na južno pobočje. Od tam je sledil dolg sestop s ponovnim spuščanjem po vrvi preko snežnih pobočij, nato pa lep sestop proti avtu, kamor sva prispela v poznih večernih urah. Ena izmed tur, ki ti ostane v spominu je bila tako uspešno zaključena!