Sinji slap, Jezersko

Včeraj sva se s Klemenom podala v Sinji slap. Razmere so v redu (čeprav je to precej smela ocena za neko revo, ki je prvič v naravnem slapu), čeprav se slabšajo proti vrhu, tako da se v izstopnem raztežaju lahko že skoraj okopaš. Dostop je sicer zgažen, vendar jo lahko mirne duše uberete kar čez zasneženo ruševje nekaj lučajev od slapu. Stvar okusa. Gaz je sicer prijetnejša za premagovanje razdalje dostopa, vendar pa imate pri najini verziji lahko pogled neprestano uprt v slap, ki se zdi z vsakim korakom (potopom) enako oddaljen. Še dobro, da so optične prevare res prevare in prej ali slej že dosežete vstopno mesto. Po pogum jemajočem dostopu je bilo plezanje super (razen kratkega intermezza, ko nas je prišel malo pogledat helikopter (pred nama je bila še ena koroška naveza) in nas za nekaj minut zaradi snežnega meteža kar prikoval v slap). Bilo je predvsem veliko bolje kot lani v Mlačici, ki me je odvrnila od vode v trdnem stanju prav za celo leto. Preden sva mirna in utrujena lahko sedla v avto, pa sva na spustu po vrvi še skoraj-da-ne bežala pred temo (pot proti dolini namreč ni zgažena, smuči sva pustila doma, nad ponovitvijo jutranje rekreacije pa nisva bila preveč navdušena) in sproti zbirala kandidatke za božično jelko. Če potegneva črto pod turo: dostopi in sestopi so hudič, ampak plezali bomo pa še.