Triglav – Skalaška in Čopov steber

Devet let je minilo, odkar sva si s Šifkom v Meteori, vsa vzhičena po preplezanem “Corner of madness”, obljubila in s stiskom rok zapečatila, da bova skupaj zlezla Čopa.

Leta so minevala in včeraj je končno nastopil ta trenutek, da realizirava obljubo iz Meteore.

Vstopila sva po Skalaški, kjer sta bili pred nama na vstopu že dve navezi. Nekoliko s strahom sva ju pobarala, kam sta namenjeni in z olajšanjem ugotovila, da bomo na Gorenjskem turncu šli vsak svojo pot. Oni v Ladjo, midva v Čopa. Za nama pa na vstop pride še naveza treh. Oni so nato sledili nama.

V lepem in lahkotnem poplezavanju sva po Skalaški smeri hitro prišla na Gorenjski turnc, kjer je ob pogledu na zgornje nadstropje s Čopom srce začelo nekoliko hitreje biti. Po kratkem počitku in vpisu v vpisno knjižico zavijeva po Zlatorogovih stezah proti Čopovemu stebru. Ko prideva za rob, začudena vidiva v stebru še eno navezo. Zgodna sta bila…

Štirje raztežaji lažjega poplezavanja po kompaktni skali spodnjega dela Stebra so lepa in sproščujoča uvertura v strah zbujajoči zahteven zgornji del. Ta se začne iz velike votline preko previsa in nadaljuje z najtežjim delom smeri, krušljivo počjo. Kdor je ne zmore prosto, je klinov za pomoč več kot dovolj. V bistvu še preveč – če bi vpel vse kline, ti zmanjka opreme, ali pa moraš predčasno štantat. Višje se smer presenetljivo odpre in kmalu si na Mizici. Izpostavljenost pa res ta prava. Zadnji težji raztežaj pa je res pravi balzam za dušo po naporni plezariji spodaj.

Ko takole premišljujem o smeri, je daleč od tega, da bi bila grda, kot nekateri pravijo. Res, da mestoma skala ni ravno najboljša, a teh mest vendarle ni veliko. Zelo veliko je tudi lepih mest z dobro, celo odlično skalo. Drug moteči element je morda vlaga in blatne votline. Verjamem, da smer postane zoprna, če je mokro. A midva sva imela to srečo, da je bila smer suha in je bilo vse skupaj precej bolje, kot če bi res kapljajo in curljalo z vsakega previsa (kot opisuje Mihelič). Seveda je tu še zgodovinsko ozadje smeri in vse kar paše zraven, in ne morem si kaj, da ne bi napisal, da sva preplezala (vsaj zame) eno najveličstnejših smeri v naših hribih.

Na koncu lahko rečem le: “Joža, kapo dol!”