Skuta – Zajeda Skute

In sva šla… Pa ne samo midva z Milanom… Cel dan naju je spremljala kopica razigranih, navihanih pa tudi skrajno nesramnih widaunkov in ladondol. Že zjutraj so ladondole začele s svojim šovom, saj so nama Skuto znova in znova odmikale. Toda v smeri je bilo neverjetno mirno. Človek ni vedel, ali ta bitjeca ne znajo plezati, ali pa pripravljajo kakšno presenečenje… Skala je bila dovolj topla, da ni bilo nobenih gluhih prstov, ni bila mokra, kakor da bi plezal poleti. Toda ko sva začela sestopati čez Kokrško sedlo je bil v smeri sestopa trd sneg. Še vedno ne vem, ali je bil ta sneg posledica datuma, ali pa so se widaunki nesramno poigrali z nama. Toda ta bitjeca niso tako brihtna, saj na najino srečo ni bilo zasneženo celotno pobočje, ampak sva se lahko večinoma izognila snegu. Toda kot, da to ne bi bilo dovolj mi je ladondola pri sestopu iz rok izbila palico, ki je padla v luknjo in je nama izginila izpred oči. Ko sva pričakovala, da so za danes zaključili s svojim pojavljanjem, so vzeli luč. Tako sva morala proti koncu prižgati vsak svojo naglavno svetilko…