Lepi dnevi so v tako kilavem poletju definitvno za izkoristit in vredni kakšnega dneva dopusta. V zbirki “Miheličevih” klasik v Ojstrici mi je manjkala še Desna smer. Tako sva se z Brčem podala tej naproti. Seveda o sami steni ne bi izgubljal besed, zame še vedno ena izmed naj sten pri nas, za skalo bi si pa upal trditi, da je na 1. mestu. Kdor je že plezal tu, bo vedel o čem govori, ostalim pa naj bo to kot namig…
Prvo četrtino smeri premagaš po nekoliko trentarskem podstavku, stopiš na veliko gredino in začneš lomiti vrat ob pogledovanju v močno pokinci zgornji del stene. Smer precej cik-caka in izkorišča odlične naravne prehode v sicer od daleč na videz neprehodni steni. Višje, ko greš, lepša postaja smer, težave pa ne popustijo prav do konca. Opremljenost je solidna, od najinega obiska tiči en klin več 🙂 Orientacija ni najenostavnejša, a z nekaj občutka za naravni prehod bo smer vsak “vdel”.
Skratka, lep dan, lepa stena, lepa smer… Priporočam!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.