Ledeniški tečaj 2011 – Jungfrau region

Nadaljujemo tradicijo. Tokrat smo si šli od blizu pogledat kar nekaj znamenitosti, ki jih premore okolica Jungfrau-a. Severna stena Eigerja, najvišja zobata železnica v Evropi, najdaljši ledenik v Evropi, najbolj zadrti ljudje na svetu… Zopet se nas je zbrala kar lepa četica, sicer je sprva kazalo, da bomo presegli lanski rekord, a je splet neljubih okoliščin privedel do nekaj odpovedi tik pred zdajci. A vseeno je 29 udeležencev kar lepo število in seveda zadosten razlog za potovanje z avtobusom.

Prvi dan smo se kar v Grindelwaldu usedli na vlak (sprememba planov tik pred zdajci, tudi ze voljo ugodnejše cene skupinske karte – presenetljivo za Švicarje), ki nas je hitro popeljal skozi Eiger in Mönch na Jungfraujoch. Vmes seveda postanek na Kleine Scheideggu. Oblaki so zakrivali Eiger, a uspeli smo videti Jungfrau… Visoko nad oblaki.
Po ogledu vseh mogočih atrakcij na Jungfraujochu smo počasi nadaljevali (tokrat peš) do Mönchsjoch Hütte, ki je bila naše zatočišče za nadaljnje tri dni. Opotekajoči smo se namestili v koči in se nato vsak posvoje borili s posledicami hitrega vzpona na takšno višino (3650m).

A je noč kar dobro vse popravila in naslednje jutro smo bolj bistrih misli in lažjih glav uzrli v nebo, ki pa ni obetalo preveč. A vseeno smo se odpravili na osvajalski pohod. Večina na Mönch, 7 na Jungfrau. V himalajskih razmerah (megla, veter, sneg, dež…) smo dosegli lep izkupiček, in sicer 26 od 29 nas je doseglo vrh. Ostalim je višina naredila svoje. Prav tako dragocene izkušnje in seveda misel: pa drugič, priložnosti bodo še!

Naslednje jutro pa je obetalo! 5 (tisti, ki smo bili prejšnji dan na Jungfrau-u) se nas je malo čez 3.00 pognalo iz postelj proti Mönchu. In ni nam bilo žal! Nebo brez oblačka in dočakan sončni vzhod na vrhu. Nepozabno in kičasto! Bilo je kar težko sestopiti, a v koči so čakali še ostali v polni bojni opremi, nabrušeni do konca, da se poženejo v ledene globine. Tudi vežbanje je potekalo gladko, z enkratno kuliso. Sledila je še skupinska fotka in nato vožnja v dolino. Pred odhodom pa seveda še obvezni postanek na hladnem pivu. Na avtobusu kratka analiza, nato pa je vsak po svoje strnjeval vtise in podoživljal nepozaben vikend.

Moje mnenje je, da je ledeniški tečaj ponovno uspel, za kar gre zasluga vsem, ki so/ste se udeležili tečaja, še posebej pa tistim izkušenejšim, ki so delili napotke in izkušnje. Hvala vsem!

Naslednje leto gremo spet! 🙂