Slaba napoved nam je prekrižala načrte za Francijo, zato smo se Tine, Robi, Brezi & Štefi odpravili proti soncu k našim južnim sosedom. Najprej v Paklenico – letos že tretjič (pa upam, da ne zadnjič), vmes pa še malo v Dabrske kukove, katerih lepota in neobljudenost sta nas kar malo prevzela. Ko se je v Pakli vreme poslabšalo, smo se premaknili v Omiš, nekateri v veliko steno, drugi v obcestne sektorje. Potem pa proti Drveniku in na Hvar! Nastanjeni v kamniti hiški v plezališču, kjer imaš 10m pred sabo morje, 10m za sabo pa steno, smo uživali v pravem poletnem vremenu. Človek rabi kar precej motivacije, da se s plaže prestavi pod steno in pretegne ude. Ampak se da, pa tudi splača se, ker skala je vrhunska, smeri pa zares enkratne.
Reka v Omišu je Cetina, ne Cetinja. Čestitke za vzpone.
Lajkam! 🙂
Ves čas plezaš kot drugi, in to z nahrbtnikom, in to za punco. Išče se novo ime:)) (himaljski, alpski stil…)
Štefi stil. 😉