Cordillera Blanca-Huascaran Sur 6768m

1.DAN – PRIHOD V TABOR NA MORENI
Na Huascaran se odpravim s tremi prijatelji. Brazilka Emilia in francoz Jan sestavljata prvo navezo, Blaz Jereb in jaz pa drugo. V Mankosu nalozimo opremo v taxi in se odpravimo v majhno vasico pod Huascaranom, Musho. Do baznega tabora nam opremo znosijo osli, naprej do tabora na moreni jo nesemo sami. Pot je sprva polozna in slikovita, nato pa se zacne strmo vzpenjati. Vseskozi imamo pred ocmi oba Huascarana. Sele sedaj vidimo kako mogocna je ta gora. Naredimo 1900m visinske razlike in se nato odlocimo, da bomo spali v koci, ki je na visini 4850m. Luksuzno opremljena koca s kopalnico in toplo vodo je last neke dobrodelne italijanske organizacije. Izvemo da je v taboru 1 skupina devetih alpinistov, ki bodo vrh poskusali doseci po normalni smeri.
2.DAN – ODHOD V VISINSKI TABOR 2
Od koce odidemo ob treh zjutraj. Ne rabimo svetilk saj je polna luna. Pot cez moreno je kot velik labirint, polna mozicev in ogromnih skal. Drugo navezo hitro pustiva za seboj in ze sva na ledeniku. Ledenik je lep in brez vecjih razpok. Ravno ko se priblizujeva taboru 1 je skupina devetih alpinistov ze v steni. Nadaljujeva pot v visinski tabor 2. Odsek med obema taboroma je zelo nevaren. Nanj stalno prezijo padajoco seraki, tako morava biti zelo hitra. Zadnji visinski tabor postaviva na membrani ledeniske razpoke, ob vstopu v nacrtovano smer, na visini 5900m. Sto metrov pod seboj opaziva tabor treh vodnikov in italijanskega alpinista. Emilie in Jana pa od nikoder, verjetno sta obrnila ze na moreni. Odlociva se da bova plezala novo linijo, ki naju iz vodnega ledu pripelje v sprijet sneg, idealen za plezanje.
3.DAN – VRH IN POVRATEK V KOCO
Zbudi naju vodniska naveza, ki se v smer poda ze ob enajstih zvecer. Splezajo 200m smeri in zaradi zahtevnega ledu obrnejo. Plezati zacneva ob 3.15h zjutraj. Sprva plezava proti desni, led je steklen in v naklonu 60°. Obema se kar hitro zanohta in potrebujeva kar nekaj casa da se ogrejeva. Po 150m iz ledu preideva na sprijet sneg. Naklonina ostaja enaka, le plezanje je zaradi boljsih razmer prijetnejse. Ta naju po priblizno 200m pripelje na greben. Naklonina grebena se nekoliko polozi (40°-50°). Po dobrih 150m se smer prikljuci ostalima smerema v steni.
Za pocitek si morava izklesati stopnico. Se nikoli si nisem tako zelel videti sonca, kot tedaj. Pot do vrha se vlece in zacne sunkovito pihati. Proti vrhu posije sonce, ki me ogreje. Pritece mi solza srece. Ob 9.15h si z Blazem na vrhu sezeva v roko. Narediva nekaj fotk in se po smeri “Shild” odpraviva nazaj v tabor 2. Ob plezanju pricakujeva narejena varovalisca za spuste (informacija lokalnih agencij), a teh ni bilo. Tako sva v celoti smer preplezala navzdol. Smer ni pretirano zahtevna (40°-60°), le v spodnjem delu se izpostavis padajocom serakom. Ob 12.30h sva v dvojki. Verjetno sva splezala novo smer. Sestopila sva po smeri “Shild”. Hitro nadaljujeva cez nevaren odsek, med enko in dvojko, in ze sva v koci. Tam se prileze topel tus in spanec v postelji.
4. DAN – POVRATEK V HUARAZ
Zjutraj naju prebudi jutranje sonce. V miru pojeva zajtrk in se odpraviva proti Mushu.
Natancne informacije o smeri sledijo, ce bo ta potrjena.
Lep pozdrav iz Peruja, Anze…