Cordillera Blanca-Chopicalqui 6354m

1.DAN – PRIHOD V BAZNI TABOR
Iz Huaraza se z avtobusom odpeljem v Yungay. Najamem taksi kateri me pripelje v dolino Llanganuce. Tam pricakujem gonjaca z osli, kateri bi mi znosili opremo, vendar jih ni bilo. Nalozim jo nase in se odpravim proti baznemu taboru. Cez uro se prikazejo nalozeni osli, za njimi po gruca plezalcev. Na gori ne bom sam. Iz baze sta lepo vidna oba Huascarana, levo od njiju moj cilj Chopicalqui. Na drugi strani doline so vidni Huandoy, Pisco, Piramide in Chacraraju. Jutri navsezgodaj odidem do visinskega tabora.
2.DAN – VISINSKI TABOR
Lezim v sotoru na visini 5600m. Pocutim se kot doma, tudi diha se tako. Lep razgled na dolino Llanganuce, v ozadju se vidita Caraz in Artesonraju. Najblizje taboru sta oba Huascarana, ki sta zelo nemirna. Kar nekaj smeri bi se tam dalo plezati, vendar nenehno cez letijo skalni plazovi. Pot cez moreno se vlece, ledenik ni zahteven. Do visinskega tabora potrebujem slabih sest ur, naredim 1300m visinske razlike. Nisem sam, poleg mojega sotora sta se dva. Trije peruanci in ruska alpinistka.
3.DAN- CHOPICALQUI 6354m, Southwest Ridge.
Zjutraj me zbudi vodniska naveza, ki se je ze ob enih podala v smer. Zato sem tudi sam zacel malo bolj zgodaj, ob dveh. Iz visinskega tabora se povzpnem na greben in jih tam dohitim. Noc je jasna, na grebenu mocno piha. Pred menoj so vidne sledi predhodnih navez, tako je delo olajsano. Proti vrhu opazim da naveza, katero sem prehitel obraca. Vedel sem zakaj. Na sebi sem imel obleceno vse in me je se zmeraj zeblo. Goretex prepiha! Pod vrhom pol ure cakam da se zdani, tako sem na vrhu ob sestih. Sonce obsveti zasnezene vrhove, cista romantika. Veter se vedno mocno piha. Sestopam hitreje, tako sem v visinskem taboru ze ob pol osmih. Naveza, ki je obrnila se greje v sotoru. Poderem svojega in se odpravim proti Huarazu.