Špik Direktna

Ker je bilo vreme včeraj primerno za celodnevno pležo, razpoloženje pa za velika dela sva se z Romčem (Beton Roman – za P.Mežnarja) odpravila v Direktno. Ne bom uporabil floskule, da je smer ‘lepa’ (tudi kaj lepšega sem že videl), je pa tekoče plezljiva, saj so prehodi logični. Sva pa ugotavljala v trenutni dolomitski razvajenosti, da stena nima prav pogostega obiska, saj se je otresala odsluženega materiala in sta tudi čeladi opravičili strošek. Tudi midva sva bila v steni sama. Ponavljavcem priporočava, da Miheličev opis vzamejo kot zelo širok okvir (predvsem srednji del), kjer lahko svoji plezalski ustvarjalnosti dajo prosto pot. Sva se pa čudila in občudovala M.M.Debelakovo in S.Tominška, da sta z opremo, ki jima je bila takrat na voljo (1926), kot prva preplezala to smer. V glavnem, bila sva cela vesela (V.H. bi rekel: vesela kot radio), da sva si povsem od blizu od vznožja do vrha ogledala steno, ki naju je dražila vsakič (verjamem, da ne samo naju), ko sva se peljala mimo. Zaključek v slogu Miheliča: Od sedaj naprej bo deležna le prijateljskega nasmeha… Slike bodo.