Triangle du Tacul – Chere Gully

Ko so bili najini sotrpini, nekateri na polovici, drugi pa na četrtini poti, sva se tudi midva zapodila v najino smer. Prvi štart je bil planiran ob 5, vendar je bilo tako težko vstat, da sva ga prestavila na 6 uro. Potem sva se počasi odpravila do stene. Plezat sva začela okoli 7. Do prihoda sonca naju je kar dobro zeblo. Smer je bila v spodnjem delu ena sama uživancija, no malo je led frčal okoli konic cepinov, pa tut kakšen projektil je priletel mimo ali pa na čelado…Zadnjih 100 m smeri sva suho preorodjarila in se po pregovarjanju odpravila še na vrh Mount Blanc du Tacul. Moj argument je bil, da je važno sam da se spleza smer, Mihov pa da je treba tudi na vrh. No tu se je pa začelo mučenje, štanfanje pri 50 stopinjah na soncu, vsaj tak občutek je bil…. Vrh pa se je vztrajno izmikal, za vsakim hribom se je prikazal nov… Na koncu sva ga le dosegla. Čakal pa naju je še neskončno dolg sestop. Tu sva kakšno rekla čez švercarje, ki so pridrveli mimo in se na široko smejali….
V glavnem na koncu sva ugotovila, da ne bi bilo nič narobe, če bi se zjutraj odpravila kakšno urico prej. Bo pa to šola za drugič.