Vajnež

Zjutraj, ne prezgodaj, sva odšla izpred Trilobita prek planine Stamare. Na Kamnitniku naju je pričakal zelo mrzel, a ne premočan veter, megla in difuza pa taka, da sem druge barve videl samo smuči in Tomaža.
S sedla sva bolj ugibala proti vrhu, veter se je unesel, proti vrhu pa je tudi sonce zmagovalo. Ko sva pomalicala in se pripravila za smučanje se je pa odprlo. Smučala sva po 20-30cm pršiča. Ko bo sonce posijalo v to pobočje zna biti zelo nevarno, ker tudi star sneg ni predelan. Do betonske bajte sva dobesedno priplavala na snegu. Sledila je nagla odločitev, da podaljšava kar skozi graben dol malo na pamet. Razmere so bile slabše, drugi smučar je prožil manjše kložaste plošče. Potem pa na enem bolj izpostavljenem mestu naredim nekaj kar nisem do sedaj, površen zavoj, ene pet metrov se lovim, zadanem v kuglo od plazu, me vrže kot iz katapulta v salto in na ploh na novo ledeno kuglo premera kake pol metra in obstanem kot pribit, na 40° tik nad 10m skokom sicer sneženim. Tomaž je potem lepo odsmučal mimo mene, jaz pa sem sestopil peš, ves presran, tistih deset metrov okoli skoka in se še ogret hitro spravil na dile, po cesti nazaj s psički na Stamare in Trilobit.
Sem jezen nase kot ris, z boležim vratom in rebri,…ma ni za govort, kakšeno neumnost sem naredil v tistem zavoju.