Jugova grapa kar dvakrat

Na toplo pomladno soboto sem se odpravil na kolesarski krog okoli KSA. V iglastih gozdovih okrog Pavličevega sedla je prav prijetno dišalo skoraj po poletju, pri vzponu na Črnivec pa je sonce res žgalo kot bi bil že avgust. Ves pregret sem bil tako naslednji dan nujno potreben ohladitve. K sreči je za to deloma poskrbelo že vreme samo, deloma pa sem z izbiro cilja k temu prispeval tudi sam.

Četrt čez šest zjutraj so se v jutranjem svitu pred mano že impozantno dvigovale Martuljške gore. Mimo Martuljških slapov me je ob oddaljenem šumenju potoka in ptičjem petju vodil zložen, skorajda turističen sprehod. Nad zgornjim slapom sem nekajkrat poprijel za zajlo in že sem se znašel v krnici Za Akom. Tam je nenadoma postalo občutno hladneje, zimska oprava pa je začela služiti svojemu namenu. Po dnu krnice sem najprej sledil zabrisanim stopinjam predhodnika, a teh je hitro zmanjkalo. Ob pogledu na ostenje, ki se je dvigalo pred mano, mi je bilo nemudoma jasno, da bom levji delež višincev danes nabral na precej kratki razdalji. Do Treh macesnov sem se povzpel vzdolž obsežne plazovine pod Široko pečjo. »Gležnjelomne« kepe zmrznjenega snega niso bile prav nič prijetna podlaga za hojo, a našli so se tudi odseki, ko se je dalo narediti nekaj zaporednih korakov brez da bi se ugreznil do kolen. Od markantnih in že od daleč opaznih Treh macesnov dalje pa je bila snežna odeja nedotaknjena. Strmina ni popuščala, podlaga mehkega predelanega snega prekrita s prišičem pa je naznanila, da mukotrpnemu gaženju še ne bo konca. In mu tudi ni bilo, vse do vrha. Da sem se  zaščitil pred vetrom in si malce oddahnil, sem si med vzponom, kar v luknji, ki je ostala od CT-ja, izkopal prijetno zatočišče. Ob razgledu z njega sem nedvomno dobil povračilo za vse muke.

S snežišč med Široko pečjo in Oltarjem sem zavil v Jugovo grapo (III, 50º/45º). Po tej izrazito široki in ne preveč strmi grapi sem se vzpenjal brez večjih težav, le veter me je neprestano zasipaval s pršičem. Ko pa je bila škrbina pod vrhom Dovškega križa že skoraj na vidiku, se je pred mano, kot relativnim novincem v »graparijah«, pojavila  zagonetka – nekajmetrski ledni skok. Led v njem mi ni vlival preveč zaupanja. Seveda bi ga lahko enostavno obšel po desnem izstopu iz grape, a sem se odločil prej poskusiti še malo drugače. Po desnem izstopu sem se zato povzpel le za nekaj deset metrov, nato pa zaplezal po mešanici skal in snega, ki ločuje oba kraka grape. Po nekaj gibih nezahtevnega kombiniranega plezanja in zahvaljujoč svojim dolgim nogam sem nad skokom uspešno prečil nazaj v levi krak.  Ob spremljavi vedno močnejšega vetra, ki mi je s pihanjem v hrbet pomagal pri zadnjih metrih vzpona, sem prispel do škrbine pod vrhom Dovškega križa. Ko sem glavo pomolil z martuljške strani v Vrata, me je prvič tistega dne obsijalo sonce. Čakalo me je le še nekaj minut hoje do vrha, kjer sem lahko užival v izbrani družbi mnogih naših najvišjih vrhov. Ti so tu kot na dosegu roke. Da je današnji cilj – ohladitev – res uspel pa je postalo jasno, ko sem iz nahrbtnika povlekel pingo sok, ki se je vmes že spremenil v pingo sorbet (frutabele so bile pa itak, kakor ponavadi na zimskih turah, trde kot kamen).

Pri sestopu sem se vendarle odločil za desni izstop iz grape, tako da sem iz škrbine najprej zlezel čez predvrh Dovškega križa šele potem pa po grapi navzdol. Podlaga, ki me je na vzponu izčrpavala, je bila kot nalašč za hiter in udoben sestop. Na snežiščih pod grapo sem suh sneg izkoristil za vajo zaustavljanja s cepinom in za sestop »v sede« (koliko od tega je bila res vaja in koliko le spust po riti naj ostane skrivnost 😉). Ko je sonce končno začelo pripekat tudi na martuljški strani sem bil že na dnu krnice in zadovoljen počasi čofotal po zadnjih metrih snega.  Za zaključek je ponovno sledil ležeren sprehod mimo slapov in martuljški vršaci so me iz svojega objema spustili domov.

Nekaj dni kasneje pa sem imel priložnost, da turo ponovim še v eminentni družbi. Naš načelnik Matic naj bi namreč o Jugovi grapi sanjal že celo zimo. Skupaj še z Nejcem smo šli torej v sredo pogledat, če je od mojega nedeljskega podviga ostalo kaka sled. Nekaj stopinj se je res še našlo, a na najstrmejših delih smo spet gazili. Z utečenimi menjavami v slogu profi kolesarjev smo kljub temu bliskovito napredovali proti vrhu. Tudi ledni skok ni imel v spopadu tri proti ena nobenih šans. Matic ga je prav temeljito očistil, za njim pa sva čezenj udarila tudi z Nejcem. Hitrem postanku na vrhu je sledil še hitrejši spust v dolino. Šele tam smo naleteli na resnješe težave, saj smo zaradi zgodnje ure šele v tretjem poskusu našli mesto za analizo, ki je potešilo naš apetit.