Hintere Schwärze – Nordwand

Hintere Schwärze – Nordwand

Kondicijska priprava na Hintere Schwärze v aprilu brez turnih smučk aka. Mazohizem

Vikend turo smo začeli v petek po službi. Klasičnemu zboru na Kranj zahod, je sledila 6 urna vožnja do bližine Inssbrucka, kjer smo si privoščili krajšo pavzo s Kristinino pašto. 

Vožnjo smo podaljšali do Oetza in prenočili v tamkajšnji naravi. Jakob in Jure sva se odločila noč preživeti v viseči mreži, Kristina pa je životinsko carstvo Tirolske rajši poslušala iz Toyote.

Soboto zjutraj smo vstali ob 6.30, in se po jutranji rutini odpravili na startno točko izleta. Od izleta smo pričakovali predvsem užitke in razglede. Hojo smo začeli ob 9:20 v Ventu. 

Po približno 3h hoje smo bili pri Martin Busch Hutte. Pot do tja je bila kljub vročim pomladanskim temperaturam obložena s snegom, obiskovalci koče pa so bili zato izključno turni smučarji. 

Zavetje koče nas ni odrivalo, zato smo se iz koče umaknili šele ob 13:30 Sonce je bilo močno, pot naprej pa ni obljubljala počitka. Sneg se je udiral do bokov, napredovanje je bilo počasno. Plan je bil v takem terenu še isti dan premagati 900 višinskih meterov in  6km. Po približno 2h kopanja tunela v snegu, ki se je udiral do klavstrofobičnih globin, smo naredili 

dober kilometer. Močno sonce je iz snega ukradlo vsako oporo. V pomoč niso bili niti 20+kg nahrbtniki. Počasno prebijanje po snegu nas je streznilo, da smo  znižali dnevni cilj na višino 2.700 m. Tam nas je ujela noč.

 

Postavili smo si šotor, si nekaj malega skuhali in zavreli vodo (230g plina za cca. 7.5 l) za naslednji dan in odigrali igro taroka. Skovali smo še natančno časovnico za naslednji dan, da bi ujeli čim trši sneg, smo sklenili, da vstanemo kar sredi noči. 

Kljub hladni noči (-5°C) je bilo v šotoru prijetnih 10°C. V šotor smo postavili tudi čevlje v upanju da ne zmrznejo in se morda še malo osušijo. V predsobi pa smo pustili vso ostalo opremo, ki ni temperaturno občutljiva. 

Hoja do vstopa: 

Ob 0:30 je zazvonila budilka in začeli smo s spretnim manevriranjem v prijetno toplem šotoru, preden smo oddrgnili zadrgo in se soočili z realnostjo mraza zunaj. Šotor smo pospravili, da ne bi pritegnil pogleda mimoidočih in nadaljevali z vzponom brez odvečne kamp opreme. Jakob je požrtvovalno gazil v breg, k sreči se sneg ni toliko udiral kot prejšnji dan, žal pa tudi ni pomrznil do te mere, da bi se sprehajali po njegovem površju. Meter za metrom je Jakob gazil, v soju lune je pot minevala kot v nekem nenavadnem snu in niti ne vem, kdaj so minile 3 ure in smo bili pod smerjo.  

Smer Nordwand: 

Pod smerjo sem Jakobu ponudila menjavo v vodstvu in oba konca polovičk navezala nase. Zagrizla sem v strmino – stena je približno konstantno 50 stopinj naklona. Najprej je bil par metrov dober sneg, nato pa spet kopanje v pršiču. To je upočasnilo moje napredovanje in zelo omejilo možnosti za namestitev vmesnega varovanja. Zabila sem nekaj snežnih sabelj, nato pa se na vse pretege trudila, da bi v skalah ob pobočju našla poko, primerno za tricam. Enega mi je še uspelo zatakniti, vendar je bil proces sila zamuden. 

Med plezanjem smo se po prvih 60 m počakali ter se dogovorili, da nadaljujemo plezanje kar simultano, z vmesnimi varovanji. Od tiste točke dalje se nismo več slišali in ker je bilo takorekoč nemogoče skomunicirati kakšno spremembo plana. Tako sem rinila naprej, in na neki točki končno odkopala živ led, v katerem so šraufi prijeli kot svedri. Ko mi je zmanjkalo varoval sem naredila štant v ledu, počakala fanta, Jure je nato potegnil štrik še do grebena. Bolj kot smo se vzpenjali po steni, bolj je veter bičal. Bilo je tako nevzdržno, veter nas je premetaval po grebenu. Zaradi varnosti smo bili takoj sklepčni, da smo se ob izstopu iz smeri nemudoma lotili sestopa, čeprav je bil vrh zelo blizu. 

Sestop …

se je vlekel kot ponedeljek. Sneg se je vdiral nekoliko bolj kot ponoči, a bilo je znosno. Pri šotoru smo ponovno napakirali ruzake in nekoliko počili ter odhiteli v dolino. 

Hitro smo prišli nazaj do odseka, ki nam je prejšnji dan povzročal največje težave za prečenje. Z grozo smo ugotovili, da bo gaženje navzgor še veliko bolj naporno, kot navzdol. Za 200 višincev smo tako porabili 2 uri, s tem, da smo jih pol “pogoljufali” po skalnem pobočju. Tako smo bili končno na poti med kočo in avtom. Še 7 km, kar je pomenilo še ene 2h. Bili smo res že res utrujeni in ob 19ih, ko smo prišli do avta, smo preračunali, da smo bili na turi vsaj 16 ur, če odštejemo pavze. Srečni, da smo pri avtu si čestitamo in čaka nas opravilo, ki se ga veselimo že cel dan: sneti gojzarje! Nič hudega sluteč snamemo štumfe in… vzklike olajšanja v trenutku zamenjajo vzkliki groze. Moj mezinec je črne barve, okoliško tkivo brez občutka. Jure je poročal o modrih prstih, rekoč, da ni tako hudo. 

Težave po turi:

Priznam, po dolgem času me je zagrabila panika. Fanta sem pregovorila, da me peljeta na urgenco v Innsbruck, kjer so me takoj sprejeli, si ogledali ozeblino in povedali, da se bo šele v naslednjih 12 urah pokazalo, koliko je zadeva resna. 

Predlagali so, naj to časovno okno izkoristim za prevoz domov, kjer naj ponovno obiščem urgenco. Tako smo ob 23. Uri odrinili iz Innsbrucka, direktno na Kranjsko urgenco. Ko je Jure tam snel nogavice… sva bila že napotena na Ljubljansko urgenco. 

Nauki zgodbe, ki sva se jih odločila deliti, da razširiva vest o tem, kako ukrepat v teh primerih:

1. Ozebline lahko nastanejo hitro in brez bolečine. Vajeni smo, da pozimi na trenutke ne čutimo nog in ponavadi po turi ni težav. Res je treba paziti, da čevlji niso preveč stisnjeni in da če ne čutimo prstov čimprej poskrbimo, da jih ogrejemo.
2. Tudi če ne zgleda zelo hudo, je pri ozeblinah urgenca edina prava odločitev. Optimalno je obiskati urgenco na kraju, kjer se to zgodi – Chamonix, Innsbruck – tam so strokovnjaki. 
3. Pomembno je poznati obstoječe terapije – zdravilo Ilumedin, ki se ga prejema v žilo, hiperbarična komora, ter aspirini in fragmini za redčenje krvi. Prejemanje Ilumedina traja najmanj 7 dni, zdravilo je potrebno prejemati v bolnici. 

Namen teh terapij je povrnitev krvi v pomrznjeno tkivo. Pomembno je, da se glede na stopnjo ozebline/omrzline vztraja pri tem, da prejmemo ustrezno obravnavo. 

V upanju, da bodo te terapije pozdravile vse pomrznjeno tkivo, vse lepo pozdravljava iz UKCja!

Avtorja utrinka: Jure in Kristina

Strokovni pregled: Jakob