Podgornik-Poberaj in Centralna grapa v S steni Krna

Čez teden me je med vožnjo na delo kratkočasil Sivčev “Blagoslov gora” – biografija prvega slovenskega alpinista Valentina Staniča. Literarni navdih in domnevno ugodnejše plazovne razmere onkraj Vršiča so botrovale odločitvi, da se grem v nedeljo potepat okrog gore, ki je Staniču v mladosti predstavljala domačo kuliso – Krn.

Nekaj minut čez peto zjutraj že drvim na zgornjo Gorenjsko (še dobro, da sem že v soboto prestavil vse ure). Kmalu po izstopu z avtoceste se pridružim konvoju zagnanih navijačev, ki z zgodnjim štartom upajo na čim boljša parkirna mesta v Planici. V Kranjski Gori se od njih odcepim in pogumno zavijem proti Vršiču. Temperatura zunaj s prevoženimi serpentinami vztrajno pada in kaj kmalu se rahel dež, ki me spremlja že vse od Radovljice, prelevi v sneg. Precej slab znak za moje plane. No, dobro da še nisem menjal zimskih gum, pa tudi kolega Tadej mi je dobrih 14 dni prej zrihtal verige. Z nekaj zaganjanja v breg se prebijem na vrh prelaza, kjer srečam … plug. V njem pa mladeniča, ki ni bil ravno najbolj kos svoji nalogi. Z nekaj spodbude in namigi, ki sta jih velikodušno delila sotrpin, ki je pripeljal za mano in nemški turist, ki se je vzpenjal s trentarske strani, smo po pol ure vendarle razrešili snežno-cestno zmešnjavo in se prebili vsak na svojo stran.

V moje zadovoljstvo je na spustu z Vršiča, skladno z napovedjo, dež hitro pojenjal. Na parkirišču v Lepeni so skozi oblake že kukale svetlo-modre zaplate jasnine. Z njimi pa je raslo tudi upanje, da bo današnja tura kaj več kot le kondicijski sprehod in da bo zimska oprema kaj več kot le utež v nahrbtniku. Na parkirišču me nepričakovano pričaka prej omenjeni vršiški sotrpin, s katerim sva si kot kaže delila tudi izhodišče hribovskih podvigov tega dne. (Neznanec-prijatelj, če to bereš, še enkrat hvala za kolesnice z Vršiča.)

Po poltretji uri vožnje je najprej na vrsti drugi del zajtrka, nato pa hitro zarinem po mulatjeri navzgor. Ob monotoni hoji po ovinkih se spomnim kako sem na zadnji avgustovski dan preteklega poletja v poznopopoldanski vročini na vso moč drvel po isti poti, da bi ujel sončni zahod na vrhu Krna. No, tokrat je bil tempo malce bolj človeški, temperatura pa prav tako. Malo pod zgornjo postajo tovorne žičnice, tam nekje na 1300 m n. v. se klanec končuje, začenja pa se strnjena snežna odeja. Sledi prijeten sprehod proti Krnskemu jezeru, iznad krošenj pogled že mamijo pobeljeni vrhovi. Ko prispem do zamrznjenega jezera, se v daljavi vabljivo svetlikajo tri glave Krna.

Napoči čas za postanek in pregled razmer. Z izjemo nekaj najbolj očitnih, že zdavnaj splazenih območij, je snežna odeja okoliških vrhov nedotaknjena. Tako nadaljujem pot in se prebijem čez zoprno plazovino pod Velikim Šmohorjem. Znajdem se sredi velike uravnave (planina na Polju), ki je malodane z vseh strani obdana s skoraj- ali pa že-dvatisočaki. Ravninski intermezzo se tu zaključi, spet bo treba v breg.

Ogromni stari plazovini izpod Peskov se premeteno izognem v desno, moja domiselnost pa je nagrajena z nadležno zaplato snega, ki se udira tako nekonsistentno, da je vsak korak presenečenje. Mislim si, da bo današnja tura zgleda res samo kondicijska, a tam nekje na 1700 m n. v. sneg nenadoma postane precej trši, hoja po njem pa s tem prav lahkotna. Čez Prag pihlja lahen vetrič, pomladansko sonce me prijetno greje in v samoti hodim po neomadeževanih snežnih poljanah – prava zimska idila, ki usta kar sama raztegne v širok nasmeh.

Severna stena Krna je vse bližje in nad razcepom poti za Prag/Krnsko škrbino jo čez “Gašperco” usekam naravnost podnjo. Ob velikem balvanu je čas za drugi postanek ter pregled smeri in razmer v steni, ki se drzno in hkrati vabeče dviga pred mano.

Smeri v levem delu stene (Zimska smer, Zelene gredine z variacijami) sestojijo bolj iz ledu kot snega, tako da bi pri vzponu prav prišli soplezalec, vrv pa tudi kakšen ledni vijak ne bi škodil. Ker nič od naštetega nimam s sabo, bo treba pogledat bolj v desno. Snežišče pod srednjo glavo Krna zgleda bolj plezljivo, sosednja Centralna grapa prav tako. Za vzpon izberem smer Podgornik-Poberaj (III, 45º-75º, 150 m). Ta postreže s konstantno strmino, ki se po mojem občutku giblje predvsem v zgornjem delu intervala iz ocene. Morda pa je na delu samo psiha. Ampak sneg … sneg je pa naravnost vrhunski. Cepina grabita kot še nikoli prej. Snežna podlaga nudi odličen poligon za vajo »fuzbal manevra« zabijanja derez, kar pa me tudi precej utrudi. Na srečo ni težko izbrcati malce večjih stopov da si meča odpočijejo. Po prijetni prvi tretjni smeri me v nadaljevanju spremljajo ledenih zaplate, ki jih z vijuganjem brez težav obidem. Od polovice smeri dalje si za izstop začrtam direktno linijo na rob stene. Ta “desna” varianta izstopa je sicer strmejša, a od levega izstopa me odvrne opast nad njim, ki pa se v desno znatno zoži. Sledi še več izvrstnega pikanja v sneg in cikcakanja okrog ledu dokler se ne skobacam čez steno – točno na vrh srednje Krnove glave.

Do vrha Krna sledi le še kratek sprehod in že uživam v razgledu, ki seže vse od domačih gora na eni, pa do Jadranskega morja na drugi strani. A, ture s tem seveda še ni konec. Za sestop si izberem Centralno grapo (III, 50º/40º, 250 m), natančneje njeno varianto po desni prečki. Ta sicer smer precej podaljša, a se hkrati izogne kratkemu kaminu v vrhu prvotnega izstopa. Sestop torej začnem po ozkem žlebu le nekaj metrov stran od samega vrha Krna, sledi dolga prečka nazaj v Centralno grapo, potem pa le še ritensko navzdol. Snežna podlaga je tu podobna kot v smeri vzpona, le v sami grapi je bilo čez napihanih nekaj centimetrov pršiča.

Po izstopu iz smeri se sprehodim naokrog, da si še enkrat dobro ogledam, kje vse sem lezel. Takrat ugotovim, da na severni strani Krna danes sploh nisem bil sam. Izpod smeri me je namreč opazoval osemnogi prijatelj, za katerega mi ni jasno kako za vraga je prišel tja in kaj je sploh počel tam. Morda imamo pa na odseku kakšnega biologa/zoologa/arahnofila, ki mi to pojasni?

Navdušen nad čudovitim dnem preživetim v gorah se po prelepi sneženi pokrajini odpravim nazaj v dolino. Le občasno se v misli prikrade ideja, da bi bilo pa s smučkami še malo bolj fletno. Pod črto: romantična tura, ki vsekakor odtehta dolgo vožnjo in dostop, temu pa pritrjuje tudi daljši, bolj gostobeseden opis.

Dodaj odgovor