Da ne bo oblegano samo Jezersko in Begunjščica, prejšnji teden Matic poda idejo za Prontarsko smer v Velikem vrhu. Ker nam razmere niso bile naklonjene je potrebno plan prestaviti na naslednji teden. Čakanje je zato še težje, saj na tečajniškem zimskem vikendu nenehno poslušam govorice o ravno tej smeri…
Končno napoči torek in en avto pustimo pri Matizovcu, z drugim pa se skupaj zapeljemo do izhodišča. S hitrim tempom zagrizemo v lepo zgaženo pot, ki pa se pri odcepu za planino Korošičo žal zaključi. Ker nama z Matevžem megla in navigacija nagajata, gazimo malo več kot bi potrebovali, ampak ker tako pri nas zelencih pač je, kljub temu vstop dokaj hitro najdeva. Vstopni skok je v primerjavi z ostalim slabše zalit, zato se že na začetku dobro ogrejeva. Smer je kar razgibana in zanimiva, plezamo po ledu, škripavcu, nepredelanem snegu, zabijamo kline in se pri prvem zagozdenem balvanu bašemo skozi preduh.
Pri drugem balvanu pa v votlini pred njim sklenemo, da nam basanje skozi še en preduh ne diši preveč, namreč obvoz po desni izgleda res odlično. Za njim nas čaka še nekaj lažjega poplezavanja in za izstop izberemo desni krak smeri. Do vrha potem sledi še gaženje po grebenu in razgled, ki ga zaradi megle ni.
Na vrhu opazimo sledi turnih smučarjev, ki nas v megli razveselijo. Nekaj časa jim sledimo, dokler se ne končajo. Šment – očitno je nekdo lovil powder, mi ne. Pa nič zato, ponovno gazimo, tokrat po mehkejšem snegu, na kar smo zdaj že dobro navajeni. Končno se nam prikaže Dom na Kofcah. Od tam ni več daleč, za las prehitimo temo in že smo pri Matizovcu.
Tura je bila res super in zapovrh vsega smo še bolje spoznali okolico Kofc, kar bo nekega dne zagotovo prišlo prav! Hvala Matic za tvoj čas in predano znanje!
Bravo tečajci! 💪
Razmera zgleda dobra 🙂 Človeka kr zasrbijo prsti.