DVODNEVNA SAPPADA (15.1.&16.1.)

Tako kot “polovica” ferajna (ali pa kar Slovenije) smo se tudi Matic J., Gašper V., Matevž Z. in jaz odločili, da gremo pogledati slapove v Sappado. Nismo se želeli voziti samo za en dan, zato smo si za eno noč rezervirali apartma. V zgodnjih jutranjih urah smo odrinili proti Italiji in se na poti dokončno dogovorili o željenih ciljih za prvi dan. Midva z Maticem sva izbrala slapove pod Monte Col-om, Matevž in Gašper pa tiste v dolini. Ob prihodu na najino izhodišče smo pomalicali, potem pa je vsaka naveza šla po svoje.

Dostop do slapov pod Monte Col-om naj bi bil 3h. Ne vem ali Italijani hodijo bolj po polžje ampak midva sva z zmernim tempom rabila manj kot 1,5h. Je pa res, da se pot postavi kar pokonci in v primeru obilice snega verjetno rabiš več. Te pa po premagani strmini pričaka res veličasten pogled na vseh 5 slapov. “No tole pa obeta” sva skoraj zavriskala in začela razmišljati v katerega bova zarinila.

Izbrala sva 2. slap iz desne: Cannarella rosada (IV WI4, 200m). Kljub sledem predhodnikov na dostopu pa le-teh nisva zasledila v samem slapu – očitno ga nekaj dni ni plezal nihče. To pa je seveda pomenilo kar nekaj dela, po drugi strani pa zanimivo izkušnjo plezanja “deviškega” slapu. Sprva sva imela še kar trd led, potem pa je prišla tudi odjuga in sva doživela tudi malo putrčka. Posledično pa je tudi malo teklo in sem bil jaz kar kmalu premočen – pač gore-tex hlače žal še niso prišle na stroškovni plan. No pa vseeno ni bilo nobene panike, ker me je vsak raztežaj kar konkretno ogrel. Deviškost slapu pa je pustila tudi močen davek mojim mečam (pečeee). Sva pa cel dan uživala v miru, saj sva bila sama daleč naokrog.

Drugače pa sva nad uradnim koncem slapu opazila hudo narejeno svečo, ki omogoča nadaljevanje plezanja. Od spodaj pa sva nad njo opazila še eno. Očitno se da zadevo kar podaljšati. Naslednjič nujno pofirbcat naprej!

Sledilo je še nekaj hitrih abzajlov (štanti so navrtani in pripravljeni za abzajl) in sva že bila nazaj pod slapovi. Sestop je bil tudi kar ekspresen in kmalu sva bila pri izhodišču. Ni minilo 5 minut pa sta se že pripeljala Matevž in Gašper. Onadva sta bila tudi zelo pridna in sta splezala kar 2 slapova: Futura (II WI4, 150m) & Carpe diem (II WI3+, 200m); za povrhu pa sta imela še čas za pivo (sva bila kar malce fouš), ko sta naju čakala. Poročala sta o fajn razmerah, za izpostavit pa sta imela le to, da sta svečo v Futuri obvozila po desni. V nadaljevanju prilagam nekaj njunih fotk:

Po kratki vožnji smo se hitro razkomotili v apartmaju. V trenutku so bili zasedeni vsi toplotni viri, saj smo vsi želeli čim bolj posušiti opremo in cunje za naslednji dan. Masterchef Matevž pa je skuhal slastne makarone, ki smo jih podkrepili z malo antigripina in kakšnim pivcem. Malo smo se podružili, splanirali za naslednji dan in kmalu popadali v postelje.

Za naslednji dan smo se odočili, da gremo skupaj v slap Lacrime ibernate (II WI4, 200m). Dostop je kratek ampak atraktiven, saj se po zajli potegneš čez reko. Na srečo smo bili kar pridni z vstajanjem in smo bili prvi v slapu ter kar nekaj časa tudi edini. Začela sta Gašper in Matevž, midva z Maticem pa kmalu za njima. Za razliko od včeraj je bil ta slap že močno obdelan s strani naših predhodnikov. Plezanje je olajšalo lepo število “šteng” in možnih “hookov”. Plezali smo kar hitro in nasploh ni bilo večjih posebnosti. Kaj kmalu smo bili vsi zbrani v jami na vrhu slapu in sledili so ekspresni abzajli, saj smo seveda imeli dva para štrikov.

Pri avtu smo se napakirali in odšli na zasluženo kosilo v bližnje mesto. Tam smo z italijansko babico s sosednje mize malo vadili italijanščino, nato pa že nemščino. Na vsak način se je želela pogovarjati z nami pa čeprav se praktično nič nismo razumeli. Očitno smo ji bili zelo zanimivi, ker smo bili “uniformirani” v ferajnovske rdeče flise ali pa ji vnuk zraven nje pač ni bil zanimiv. No kakorkoli, po kosilu smo se napokali v avto in odpeljali domov ob spremljavi italijanskih šlagerjev. Rahlo utrujeni ampak zadovoljni.