Desni slap pod Prisojnikom

V petek se družba petih kakšno minuto čez sedmo odpravimo od parkirišča, ki se nahaja le nekaj metrov naprej od Koče na Gozdu v smeri Prisojnika.
Za razliko od mojega izkušenega soimenjaka, je to moj prvi slap in ne vem čist točno, kaj pričakovat. Kar nekaj stvari je poleg vertikalnega zoperstavljanja zaledenelim vodnim tvorbam zame novih, vključno z avtomatskimi derezami in alpinističnimi cepini.
Med hojo premišljujem, da je ledno plezanje v naravi kar privilegij, sploh glede na trend ‘jakosti’ zim pri nas. Še večji pa, da z nami, tremi tečajniki, svoj čas in znanje delita David in Nejc.
Ko pridemo iz gozdička opazimo, da je pred nami že ena naveza s čelkami. Šit. A na našo srečo zavijeta v Centralca. Ker je blo za pričakovat kar nekaj obiska smo veseli, da smo pod slapom prvi – in po pol ure dolgem dostopu, ravno prav ogreti. Razdelimo se v dve navezi: midva z Davidom v prvo, Katarina in Urša pa z Nejcem v drugo.

Ob nekih -4°C ni pretiranega mraza – razmere so vrhunske in David neučakano pospeši v prvi cug. Desni slap spodaj je lepo narejen, zato lahko pričnemo praktično vzporedno. Nejc ob puterčku v drugem cugu vriska tako veselo, da dobra volja premaga vse naše tečajniške skrbi ter nesigurnosti. Suvereno napredujemo.
Na drugem štantu se z Davidom ozirava proti dostopu, kjer se kar vije vrsta novih navez v oba narejena slapova. Strinjava se, kako vredno je v takih primerih urco prej zlesti iz tople postelje (za nami je bilo v desnem še 5 drugih navez, pa vsaj 5 v centralcu).
Sveča v tretjem raztežaju žal še ni narejena, zato se, po našem tečajniškem predlogu iz priprave na turo, odločimo za obvoz po levi. Tudi ta postreže s kratkim lednim skokom.
Četrti raztežaj hitro prečimo nazaj pod slap. Pri nama z Davidom se ta cug, zaradi mojih porodnih krčev nadaljuje v stilu ‘mal naprej pa mal nazaj’, saj na razu ob pogledu nazaj opazim, da sem pozabil odnesti s sabo en vijak s tretjega štanta. Ups.
Za grande finale se v zadnjem, najdaljšem cugu, desni slap pod Prisankom mogočno postavi pokonci (domačini kasneje povedo, da tako zahteven še ni bil. Bojda). Na začetku cuga so hook-i in poličke za noge naravno narejeni, hudo! Sledi nekaj borbe in videti je, da Davida že malo navija. Na vrsti sem jaz in po besedah Willa Gadda* malo preveč poplesujem v stilu osemdesetih in s kokošjimi krilci plezam preveč na široko (*pred turo sem šel seveda na Youtube vpisat How to ice climb). In ker naju že dohiteva neka izkušenejša domačinska naveza se zberem, popravim napake ter s kar nekaj sopihanja, navit in zanohtan po štirih urah plezanja, prispem na vrh. Epsko! Lep podvig!
Za sestop se je treba abzajlat čez druge naveze, ki sledijo. Z Davidom se zato odločiva, da na vrhu počakava vriskajočega ter nad dnevnimi razmerami navdušenega Nejca in za prvič zelo suvereni Katarino in Uršo. Potem pa z dvema kompletoma vrvi vsi skupaj v slabi urci in pol sestopimo na izhodišče.
Še celo pot domov v avtu zadovoljno naštevamo same pozitivne stvari današnjega dne. To bo prav zagotovo en lep spomin.