Iskanje ledu v Zajzeri

V soboto sva z Maticem šla iskat ledne razmere. Ker se nisva hotela drenjati v Desnem slapu pod Prisankom, sva se rajši usmerila v Zajzero v sosednji Italiji.

Jasno nama je bilo, da ledne razmere najbrž ne bodo pretirano “bogate”. Pa vendar je nekaj otroško navihanega in igrivega, ko gledaš naokrog in po stenah iščeš zaledenele “smrklje”, tako da sva že med vožnjo po dolini stegovala vrate pod vetrobranskim steklom, in gledala naokrog, kje bi lahko jutro pozdravljala kakšna vabljiva zaplata ledu.

Sprva sva zagledala slapova v ostenju Nabojsa, ki sta morda celo obetala; potem je prišel v zorni kot Peter Pan, ki res ni izgledal dovolj narejen. Nazadnje pa so naju pričakali še Lepa Furlanka (premalo ledu) in Le placche parallele, katerih desni krak je izgledal pogojno užitno. Rekla sva si – zdaj, ko sva že tu, greva seveda pogledat. In sva šla.

Ko sva prispela pod slap, je led deloval precej tanek, pa vendar sva si ponovila mantro: zdaj, ko sva tu, bova seveda šla pogledat, kakšna je razmera… In je kar šlo!

Glede na varljivo tanek videz slapu je bilo kar presenetljivo, da lednih vijakov, tudi srednje dolgih, nisva nikoli zavrtla do skale, plezanje pa je bilo prav dobro. Še najbolj sketchy je bil zgornji del spodnje polovice slapu, kjer je bil slap res najtanjši; tam sva s prečko v levo ter čez nekaj lednih gob in travic pretentala strmino.

Po šodrasti grapi naju je pričakal zgornji del slapu, ki je bil prav dostojno narejen, in je ponudil najbolj uživaško pležo v dnevu – debel led in ne prestrma naklonina – skratka, odlično za prvo ledno turo v letu (pardon, za Matica je bila to že druga).

S slapu sva se spustila po vrvi nazaj do vznožja. Težko bi rekla, da so bile razmere dobre – obadva sva slap plezala že ob precej debelejši količini ledu – bile pa so sprejemljive, in pa dovoljšnje za povsem varno plezanje. Glede na to, da nisva imela pretiranih pričakovanj, se je dan iztekel odlično!