Sosedova trava je vedno bolj snežena

Zadnjo nedeljo v novembru nas je nekaj najbolj željnih mraza odšlo pogledat kako je v hribih. Naredili smo prav luštno turo po SZ grebenu Begunjščice, ki nam je nedvoumno dala vedeti, da razmer za zimsko plezanje (razen relativno nizkih temperatur in neprijaznega vetra) pri nas pač še ni. Ker pa je bila sla po drgetanju na štantih, krožnem mahanju z rokami in škripanju velika, smo tiho upali, da nam vreme prihodnji vikend dovoli skok malo višje, čez mejo, k severnim sosedom…baje so razmere tam bolj zimske.

Po spremljanju temperatur, vetra in napovedi se v četrtek z Maticom strinjava, da je zihr treba it pogledat. Zvečer na ferajnu pa, da se nama pridruži, prepričam še Mateja. V petek proti večeru dorečemo še zadnje detajle naše vikend “odprave” in v soboto ob 12ih štartamo iz Kranja s ciljem Veliki klek – Grossglockner po Mayerlrampe in SZ grebenu.

Cilj za prvi dan je dostop iz parkirišča pri Lucknerhaus do koče Stüdlhütte. Ker naj bi bila zimska soba zaprta, s seboj nesemo tudi šotor. Kočo dosežemo ravno ob sončnem zahodu in po nekaj kljukanja veseli ugotovimo, da so podatki na spletu zavajujoči in da šotora ne bomo potrebovali 🙂 Po krajšem boju s pečko nam uspe urediti ogrevanje (luksuz) nato še povečerjamo, pripravimo opremo za naslednji dan, nastavimo budilke in počasi odidemo spat.

Zjutraj budilka ob 4.30, zajtrk in gas. Od koče kot za Stüdlgrat, ob robu ledenika Teischnitzkees, malo pred vstopom pa gre naša pot levo proti Grögerrinne. Pred vstopom v grapo še navlečemo nase vso opremo in pričnemo plezat. V spodnjem delu je snega malo in grapa ozka, vmes jo popestrita tudi dva krajša strmejša odseka, ki sta prav zabavna. Višje se grapa spremeni v snežišče in ob spremljavi prijetnih škripajočih zvokov in šutanja v meča se hitro približujemo sedlu. Na Untere Glocknerscharte nas čaka rinka za abzajl in spust po vrvi na severno stran gore.

Pod smer pridemo po treh spustih, okoli 20 metrih plezanja navzdol ter krajši prečki. Malo pred nami vstopi naveza, ki je prišla iz bivaka pod severno steno tako da raje malo počakamo in čas izkoristimo za malico. Prvi raztežaj na račun nižje naklonine in dobrega snega preplezamo nenavezani in si sidrišče uredimo na manjši zaplati ledu. Samega ledu je v nadaljevanju smeri zelo malo, skoraj nič. Je pa sneg res super in napredovanje udobno, le možnosti varovanja je v naslednjih dveh raztežajih bolj malo. Led spet, za par metrov, srečamo v drugi polovici smeri. Vmes ponovno malo (je že kar zazeblo) čakamo saj se na sidrišči srečamo z avstrijsko navezo, ki smer napada drugič – prvič sta obračala zaradi hudega mraza in strahu pred ozeblinami, baje je bilo takrat -30. Z Maticom debatirava, da bi v današnjih razmerah mogoče bolj prav prišle snežne sable kot vijaki. Nič hudega, težavnost ni pretirana in plezanje je čista uživancija, še meča ne trpijo preveč 🙂

Na vrhu smeri si privoščimo krajšo pavzo preden napademo SZ greben, ki nas loči od vrha. Dolg naj bi bil okoli 140m, po vrvi pa bi rekel bolj okoli 200-250m, uglaunem še kar nekaj res lepega in izpostavljenega poplezavanja, veliko možnosti za varovanje (metulji, zatiči, svedrovci – rinke) in nori razgledi. Sploh ob sončnem zahodu😉

Ker sta nas smer in čakanje kar precej zamudila in smo za začrtano časovnico gremo čim prej naprej in v temi stojimo na vrhu. Eno hitro slikco, mal popit, čelka, pospravt odvečno opremo in dol. Sestop z vrha po normalki je večino časa še kar udoben je pa potrebno ostati zbran do konca. Naprej do Erzherzog Johann hütte in proti Stüdlhütte, kjer smo natovorili še robo, ki smo jo zjutraj pustili v koči. Sledil je še hiter sestop do avta in mrzlično iskanje kje dobit kaj za jest – na koncu je bila edina opcija sendvič na bencinski. Na kratko – super tura, v takem vremenu pa na sploh kr mal kičast!