Tečajniška Paklenica 2024 ali Nobena Juha se ne poje tako vroča, kot se skuha

Pa smo jo letošnji tečajniki končno dočakali – svojo prvo »tazaresno odpravo« v tujino 😉 Imeli smo namreč vikend večraztežajnih smeri, kje drugje kot v legendarni plezalski meki – Paklenici.

Priprave, usklajevanja ter dogovori so trajali najmanj zadnjih 14 dni in končno smo dočakali »tisti petek po službi,« ko smo spakirali še zadnje stvari, se zabasali v avte in se odpeljali proti Starigradu. Počasi smo se nabirali na terasi pred apartmaji in poskušali bolj ali manj uspešno izvedeti, s kom od tečajnikov in inštruktorjev smo naslednji dan v navezi. Seveda sem jaz, srečnica, dobila strah in trepet vseh bivših tečajnikov, pa verjetno še koga 😀 In bolj kot sem vrtala z vprašanji, več sumljivih nasmeškov sem dobila od ostalih inštruktorjev. O-ou! Ok, bom že nekak, ampak vseeno nisem vedela, da obstaja toliko različnih prebavnih motenj povezanih s strahom 😀 Končno se naberemo vsi in po uvodnem pozdravu, vodji šole prebereta naveze. S sotečajcem Tomažem naju Vrho vpraša kaj bi plezala in jaz rečem neko smer 4a ali 4b, pač, za ogrevanje. Itak me takoj zavrne, gremo se zabavat rajši v Juho, 6a. Kul, fajn (spet so na vrsti prebavne motnje). Dogovorimo se še za opremo in štart ob 6:30 izpred apartmaja, 1 uro pred ostalimi, da ne bomo imeli gužve v steni. Seveda nama ne pozabi naročit naj si ogledava še dostop do smeri in seveda sestop. Itak to naredim. Nekako. Po šalabajzersko.

Nekdo je omenil Vrhotovo obsesijo z vozli in logično, sem potem celo noč sanjala o polbiču, ki ga kar nisem znala naredit. Karkoli sem naredila, ta smotan vozel se ni pojavil. Končno sem obupala nad polhudičem, ups, polbičem in si raje pametno skuhala kavo.

V avtu sta se nam pridružila še Matic in Katarina in skupaj smo se še v temi odpeljali proti kanjonu. Vrho naju vpraša, če sva si pogledala dostop in itak pritrdiva, saj, kaj pa lahko tu za*ebeš. No, lahko. Če si samo na pol pogledaš, tako, res na hitro in gladko spregledaš črtkano črtico, ki označuje pot do stene. Vmes sicer srečamo tablo, si jo z vso resnostjo ogledamo in tečajniki družno ugotovimo, da še nismo tako daleč. Ker v vodničku piše da je dostopa cca 40min, mi pa hodimo šele 12 minut. Pa gremo naprej. Pridemo do odcepa za Anića Kuk po ferati. Ampak je pa le šele 15minut od parkirišča. Pa še malo hodimo. Pa še malo. Pa kar hodimo in klepetamo. Potem pa Vrho zavije ostro v levo, ok, gre odtočit, mi pa naprej. »A lahko že pridete sem?« In nam pokaže steno, različne smeri in – oooo, glede na vodniček, to sem se pa spomnila, je neka čudna, podrta grapa in potem po melišču sestop. Se pravi – zafrknili smo, klasično, že na začetku ture sva zaj…. 😀 Nič, gremo nazaj do table in razcepa, ki smo ju prej z vso resnostjo zignorirali. Kmalu se ločimo od Matica in Katarine, ki sta šla plezat Šaleški in Akademski in nadaljujemo proti zahodni steni do vstopa v našo smer. Tam se navežemo, naredimo dvojno preverjanje (seveda ni šlo brez testiranja, če sva s Tomažem tu kaj bolj pozorna, kot pri iskanju dostopa) in akcija. Prvi raztežaj, fina dvojka za ogrevanje, drugi na začetku platast 5c, poln nagravžnih lazarjev, fuj (v resnici je bil samo eden ali dva, ampak… dva absolutno PREVEČ!). Zašvicala pa sem. Potem so sledili trije lažji raztežaji. Vmes nama je inštruktor pokazal različne postavitve štantov, povedal cel kup zanimivosti in z nama delil neštete izkušnje. »A sta kej žejna? Dobr, bomo gor na vrhu mel pavzo« (Teeenks!) Za na konec nama je smer prihranila še, hja, sladičko. Najprej 5c previs. Tu sem dodobra spoznala kaj pomeni, da je vrv dinamična in ima 12% raztega (se mi zdi). Trikrat sem se delala, da sem luštna viseča šunkica, preden se mi je uspelo pokolenčkat čez. Zaradi tistih 12% raztega pa sem se spotoma še nekajkrat v mislih skregala sama s sabo in Vrhotom – pa zakaj me on dol spušča, če sem mu jasno rekla, naj zategne?? Ti moški nimajo pojma. Nek inštruktor? Pa ja.. Samo *ebe me v glavo. Na suho. Seveda mi je potem vse prijazno razložil in pustil, da sem potem lahko sama probala pomagat Tomažu čez tisti previs, da sem videla, kako je to težko. Seveda Tomaž ni verjel v ta famozni razteg, kar se je spremnilo že v naslednjem raztežaju, ko je bilo treba lezti po zoprnih radiatorjih – seveda so bile vsega krive moje butaste plezalke in skala, ki nič ne drži in tu je potem še on treniral svoje bicepse 😀 Potem smo se »sprehodili« do predzadnjega štanta in detajla smeri – najprej previs, potem prečka in za konec še plata 6a. Hvalabogu sem šla tu zadnja. Na štantu nas dohiti hrvaška naveza. Bejba gleda najprej kapnik, pa previs, pa prečko. Pa komentira, da če je zlezla dol tisti 5c previs, ta tudi ne more biti nič težji, ker je detajl na vrhu. In ta podatek sem si najbolj vtisnila v spomin. Celo tako, da sem butara pozabila odpet komplet nad kapnikom 😀 Po nekaj improvizacije uspem odpet vponke, pobrat komplet, se zbasat do prečke in – kaaaaj pa zdeeeej? Kako pa do tja pridem? Tomaž me zihra, Vrho daje navodila, jaz pa princeska, ki se pusti vodit 😀 V glavnem – prečka v resnici res lepa, »šalčkasta,« tista zadnja plata pa – če imaš tako dobra navodila, kot sem jih imela jaz, potem sploh ni panike…iiiiin – končnoooo, konec smeri!

Na vrhu smo si privoščili težko pričakovano malico, potem sva se pa s Tomažem navezala in izmenično do vrha pod nadzorom vadila vstavljanje vmesnega varovanja, izdelovanje štantov, kasneje pa še spust po vrvi.

Ker nas je ves sestop žgalo Sonce, smo komaj čakali na mrzel hmeljev napitek, ki sva si ga s Tomažem krvavo zaslužila za trud in trpljenje, Vrho pa za potrpljenje z nama (ajdee, gremo, mal hitrej, kje sta?, akcija reakcija!) 😀

Po vrnitvi v apartmaje, smo tečajniki poskrbeli za sestradane želodce, dokler nas ni babi lastnica nakregala, da na terasi ne smemo roštiljat, ker se kadi njej v stanovanje 😀 Potem se je nadaljevalo sproščeno druženje in napeta tekma v delanju vzgibov. Kdo je zmagal, smo seveda pridno zabeležili – in zmagovalec bo za vedno ostal neznan (glej spodaj) 😀 Ker smo pridno skrbeli za hidracijo in regeneracijo v obliki konzumacije tekočih hmeljevih napitkov, smo bili veseli, da se je ponoči premaknila ura, je pa to seveda poskrbelo tudi za marsikatero težavo pri organizaciji prevozov 😀

Nadzornik parka je navsezgodaj zjutraj poskrbel še za en izziv – Miha je v svoj avto sprejel 7 prijaznih plezalskih duš z vso opremo in gospod na vhodu je komentiral »A vas je lahko še več?« OK, it is a challenge! A o tem malce kasneje! 😀

Prejšnji večer smo zamenjali naveze in z Romanom in Tio smo se odpravili v smer Flex & Rex, potem pa še Ča je od Draga je od Draga, brez zadnjega detajla. Spet sva dobili ogromno novih informacij, izkušenj in dobre skale (pa tudi precej sem se smilila sama sebi in se kregala s tistim, ki mi je pod prste naštimal škraplje – banda pokvarjena!). Za razliko od prejšnjega dne, je bila v teh smereh kar gneča, in se je dalo precej počivat (noge in roke zaradi naporov prejšnjega dne nekako niso hotele sodelovat z mano, glava je pa tudi nekam po svoje uhajala, predvsem v “off mode” 😀 ).

Pa smo nazaj pri jutranjem izzivu – ob povratku smo dokazali, da Mihov avto ob maksimalnem udobju »elegantnega, udobnega in robustnega avtomobila za družine, ki je zasnovan za akcijo po mestu ali izven njega« z lahkoto prepelje kar 10 člansko družino, kam drugam, kot do Dinkota. Stric nadzornik, ne ti Kranjčanov izzivat 😊 Tu zraven se poraja zgolj retorično vprašanje – a smo blizu rekorda? 😀

Sicer pa vikend, kjer smo doživeli skoraj vse – Nini se je v smeri zrušil ogromen kamen pod štantom, z Miho sta falila smer in iz prijazne Kanjonske zarinla v sosednjo smer 6a, po Jernejevih besedah je Bora najlepša smer tam naokoli, Luka pa pravi, da je najlepše na vrhu Dr.Brahm. Inštruktorji so morali nujno potrenirati tudi bicepse in tricepse pri vlečenju ubogih utrujenih tečajnikov čez razne detajle, kar smo jim seveda prijazno pustili. Naučili smo se tudi, da je dostikrat raztežaj 5a težji od 5b #pakleniškeocene Med kratko uro slovnice pa smo se naučili še, da so po slovensko smeri ženskega spola (itak, carice), v hrvaščini pa..moškega? Zato se po naše reče Akademska, po njihovo pa Akademski (se mi zdi) 😀

V glavnem, hvala vsem in vsakemu posebej od inštruktorjev, da ste si vzeli čas za nas in poskrbeli, da je naša generacija tečajnikov varno spoznala pakleniško skalo in prve večraztežajne smeri, hvala za vsa nova znanja in pridobljene ter deljene izkušnje! Zdaj grem pa crkljat mojih 10 pošvedranih malih mazohistov, plava kolena (nisem vedela, da obstaja toliko odtenkov modre), potolčene prste na rokah in obtolčena gležnja.

P.S.: še nekaj splezanih smeri: Šaleški, Akademski, Kamasutra, Celjski stup, Water song, Danaja, Karabore, Dr.Brahm, Velebitaška, Kanjonska, Oprosti mi pape, Nosorog, Frankenstiin, Centralni kamin, Aigor, Flex & Rex, Bora, Juha, Ča je od Draga je od Draga, Albatros….

Over and out!*