Matterhorn

Letošnji dopust je pripadal Švici, prav tako sva bila tam 2021 in iz sosednjega Gornergrata gledala eden in edini mogočni Matterhorn. Ideja, da gremo skupaj z Jakobom in Aneo, se nama zelo dopade, saj imava čas, da vmes skočiva na kakšen 4 tisočak. Dolga želja je seveda Matterhorn, ki ga gledam že nekaj let. Že res, da se po Hornli grebenu odvija množičen turizem, ampak naju to ne odvrne, saj je vzpon planiran čez teden, prav tako nam je veliko bolj na poti Zermatt kot pa Cervino in vzpon po Levjem grebenu (naj bi bil malenkost težji z manj gužve). Slišala sva, da ima Hornli koča nekaj pravil, kajti koča naj bi bila zaklenjena, potem pa najprej štartajo lokalni vodniki, nato ostali vodniki, šele kasneje, čez eno uro, pa spustijo ven ostale, ki bi radi šli proti vrhu. V pripravi na turo se odločiva, da vzameva gondolo (65 eur, Zermatt – Schwarzsee) in da bova bivakirala nekje na poti do bajte. Včasih se je delo spati v bližini koče, zadnjih nekaj let pa so to prepovedali. Uglavnem plan je bil prespat na planoti, predn se začne greben do koče, kjer naj bi bilo še dovoljeno, (nimam informacij, da bi bilo prepovedano). Namreč, ko se začnemo vzpenjati po grebenu, je tabla, da je od tukaj naprej prepovedano bivakiranje. Za to opcijo sva se odločila, ker nisva hotela rezervirati koče vnaprej zaradi vremenske napovedi. V ponedeljek, 19. avgusta prispemo v Visp, nabavimo hrano in se odpravimo v Täsch. V trgovini še enkrat preveriva napoved, ki kaže na popoldanske in večerne nevihte, zato hitro preveriva zasedenost bajte in opraviva rezervacijo, saj je v koči še dovolj prostora. S težkim srcem se denarnica sprazne za 160 eur, ki ponudi spanje s polpenzionom za eno osebo. Spakirava ruzake in z zobato do gondole, ki naju odpelje na višino 2500m. Od tam uro in pol ter slabih 700 višincev in že sva na varnem pred sodro, ki naju je ujela ravno pred hišo. Ob hiši na železnih palicah že slišiva brnenje in oddaljeno grmenje.

V koči zelo prijazno osebje, ki ti da jasno vedeti, da imajo zjutraj prednost lokalni vodniki in tudi na listih v koči je napisano. PZS članstvo ti prihrani nekaj kovančkov. Hrana vrhunska, v hiši pa vse skupaj nekih 15-20 navez, kar je za to goro zelo malo. Ves večer skozi okno opazujemo kratkotrajne nevihte s sodro in upamo, da skala naslednji dan nebo preveč mokra. Malo čez polnoč nas zbudi pristanek helikopterja Air Zermatt pri koči, ki so sredi noči reševali 4 osebe iz rame Matterhorna.

Zajtrk ob 4.00 za vse, nato pa ob 4.20 štart lokalnih vodnikov, zatem pa takoj lahko štartamo vsi ostali. Vodniki se s strankam navežejo že pri koči in jih imajo celo pot na vrvi, midva pa se naveževa nekih 60m pod bivakom Solvay na 4003m, ko se začne bolj izpostavljen teren. Do bivaka se pojavlja največ orientacijskih težav, zato je vodstvo guidov kar v pomoč. Problem pa je, da jih ne smeš prehtevat, tudi ko je Jakob pil in ga je guido prehtel, ga ni več spustil naprej. Naprej sva šla lahko šele pri bivaku, med tem pa nama je ušla prva skupina, tako da jih do vrha nisva mogla več ujeti. Srečo sva imela, da sva sledila stopinjam v sodri, tako da je orientacija lepo stekla. Hornli smer poteka večinoma po levi strani grebena, vršni del pa večinoma po razu, kjer se začne snežišče, ki vztraja do vrha. Od bivaka naprej se najde veliko svedrovcev in železnih palic/rogljev, ki olajšajo vmesno varovanje. Imela sva 30m vrv za vzpon, ki je bila idealna, in še eno 30m za hitrejši sestop z abzajli. Klinov in metuljev nisva nič potrebovala.

Malo pred vrhom se srečava s prvo skupino, ki se že spušča, midva pa v samoti občudujeva razglede z izpostavljenega vrha. Brezvetrje in prečudoviti razgledi na okoliške štiritisočake nama nariše nasmeh na obrazu, ampak ne za dolgo, saj se zavedava, da sva šele na pol poti. Pot navzdol poteka enako, kjer si vršni del olajšava s 30m abzajli. Srečeva še tri naveze, ki imajo namen osvojiti vrh, kar nekaj pa jih je vmes že obrnilo. Pot navzdol nama začini še višinska bolezen, pojavi se hud glavobol in slabost, zato še toliko večja previdnost. Po 6 urah prideva do koče, kjer se hitro pobereva, kajti loviva zadnjo gondolo v dolino.

Pir na bajti je cenejši kot v dolini, ampak greh bi bil, če si ga nebi privoščila. Ob prihodu v Täsch hočem plačati parking s franki, ob tem se pa takoj spovnem, da sem pozabil denarnico v koči na 3200m. Že gruntam, kako bom šel naslednje jutro peš gor, nato pa kličem v kočo, kjer se oglasi prijazna kelnarca, ki pravi, da mi jo lahko zjutraj Air Zermatt dostavi v njihovo bazo v Zermattu. Konec srečen, naslednji dan pa je že napovedano slabo vreme, prav tako pa ujameva novico, da sta na gori dva umrla, dva dni kasneje pa še edn. Oskrbnik koče je rekel, da imajo vsak drugi dan na gori reševalno akcijo. Najina časovnica: gondola-bajta uro in pol; bajta-vrh 5h in pol; vrh-bajta 6h; bajta-gondola uro in 20. Kratek video najinega vzpona: https://www.youtube.com/watch?v=8viHsTSEj_Q

Po prihodu domov še vedno vztraja stabilno vreme, zato s Hano obiščeva Logarsko dolino. Že lani sva se usklajevala za Ogrin Omersa, V-, 450m (700m), ampak se vse poklopi šele v letošnjem letu. Bila sva par dni pred taborom Nejca Zaplotnika, saj sva vedela, da se morava izogniti gužvi. Na razcepu pod Ojstrico izbereva pot proti Škrbini, nato pa, takoj ko prideva iz gozda, zavijeva desno, kjer čakata dva svedrovca in vstop v smer. Smer je znana po cik-cak prehodnih, zato se na koncu nabere 700m smeri po vrvi. Prvi detajl je kamin, ki izstopi desno na plato in po njej navzgor, drugi detajl pa v desni prečki, kjer se najde lepe stope. Zanimiva je zadnja prečka v levo, kjer je otrebno nekih 6m poplezati navzdol, nato pa se nam odpre ogromna jama sredi stene. Na vrhu sva sledila gredi v desno, ki pride do konca stene, nato pa še čez kratek skok in se znajdeva na vrhu stene. V daljavi se sliši grmenje v Grintovcu, midva pa ostaneva suha vse do avta.

Pred koncem poletja z Marušo izkoristiva zadnji topel dan, ki ga nameniva za obisk Vežice. 2 uri dostopa naju pošteno ogreje, nato pa takoj vidiva vstop smeri. Prvi cug smeri GG, V+, 390m, sva najprej naredila do prusikov pri skalnem bloku, šele kasneje opaziva, da je pravi štant nekih 10m bolj desno po gredi, kateri je navrtan. Od tam gor sledi najtežji raztežaj malenkost v desno, ki privede do gladke plošče v levo. Raztežaji so dolgi povprečno okrog 30-40m, prav tako so vsi navrtani. Cela stena je fajn pokonc, skala pa zelo kompaktna, tako da priporočava. Nekaj težav sva imela z orientacijo, predvsem v črnem kotu, kjer se smer sreča s Tik pred dvanajsto, ki gre navzgor. Mi pa moramo levo po polici okrog stene, nato pa zavijemo desno navzgor, kjer nas čaka prvovrstna skala. Smer zaključiva na vrhu kamina, ki pride na odprto gredo, od tam pa v 4ih abzajlih pod steno. Gor sva pristopila po poti čez Najnar štant, ki je sedaj na novo skoraj cela pot, urejena, bolj vidna in dovolj široka, dol pa sva sestopila po poti čez Skok, kjer je treba prestopiti nekaj dreves, ki so na poti, ampak ni problema. Čez Skok pa je napeljana vrv, tako da ni bilo potrebe po abzajlu. Osebno misliva, da lahko hitreje dostopimo čez Skok.

Dodaj odgovor