Plezanje v deželi ovc in kiltov

Po dveh “vročih” izkušnjah preteklih dveh let (brutalna avgustovska korziška vročina, in pa neusmiljeno sonce Centralnih Alp) sva s punco sklenila pakt: poleti se hodi samo še na sever! Tako sva letos najine poglede usmerila proti najbolj severnemu delu Velike Britanije, Škotski, kjer je to leto (po besedah lokalnega guruja Davea MacLeoda) kraljevalo še posebej mrzlo – in uscano – poletje. Za dva tedna sva najela miniaturni kampervan in raziskovala zahodno obalo Škotske. Najin cilj je bil dosežen – v 14 dneh nama je bilo zares vroče morda dve uri, sicer pa so se temperature gibale v prijetnem rangu 14-20 stopinj.

Izlet je bil kombinirane narave – to pomeni, da sva izležavanje, pohajkovanje in sight-see-janje kombinirala tudi s plezanjem 😀. Na koncu sva plezala štiri dni, dvakrat pa sva imela “izlet v prazno”; od tega sva se prvič po domače povedano usrala, drugič pa je imel prste vmes orkanski zahodnik, ki je neusmiljeno udrihal po obali otoka Skye.

V nadaljevanju bom predstavil nekaj highlightov najinega potepanja:

Oto(če)k Erraid

Zdi se mi, da sva že s prvo plezalno destinacijo zadela žebljico na glavico. Otoček Erraid je namreč majhen, vendar neizmerno lep košček raja, ki ga dosežeš tako, da se iz Fort Williama najprej zapelješ za nekaj uric proti zahodu, nakar se vkrcaš na trajekt za otok Mull, od tam pa te čaka še nekajurna vožnja do skrajno zahodne točke otoka. Prava vukojebina, kot bi rekli pri nas, do kamor te pripeljejo povečini “singlce” – ceste, široke za 1 vozilo, kjer je edina možnost dvosmerne vožnje umikanje šoferjev na odstavnih mestih. Če niste ljubitelji R.L. Stevensona, za otok bržkone še niste slišali, kar, se mi zdi, je kar pripravno, saj se tudi v višku sezoni ni bati pretirane gneče – sploh pa ne v plezalskih smereh!

Kar dela Erraid čaroben, je nedvomno kombinacija sončne lege (otok ima za Škotsko nadstandardno statistiko kar se tiče sončnih dni), peščenih plaž, turkiznega morja, in pa perfektnega oranžnega granita, ki bi ga prej pričakoval v kakšnem Joshua Tree-ju, ne pa na odročnem otočku na zahodu Škotske.

Granitne stene sicer niso visoke – povečini od 8-10 metrov – je pa smeri res veliko, med njimi nekaj res hudih linij. Prav pridejo izkušnje v granitu, za bolj strme, težje smeri pa je potrebno dobro znanje gvozdenja, in pa rokavičke za plezanje pok (oz. potejpane roke). Ker sva rokavičke in tejp pozabila, sva rajši napadala smeri, kjer se je dalo kaj polaybackati.

Dobra stvar škotskega poletja je, da je dan zaradi severne lege izredno dolg – znočilo se je okrog cca. 10:30 zvečer, pa še to ne popolnoma, dan pa se je začenjal že okrog 3.-4. ure zjutraj. Tako sva na Erraidu (kot tudi drugje) plezala pozno v popoldne, in se šele v poznem večeru vračala nazaj do avta. Na poti nazaj naju je pričakalo še eno nepričakovano presenečenje – na mestu, kjer sva zjutraj pripešačila na otok po širokih sipinah, je v naju v večerni svetlobi zazijalo morje! Ja, če bi bolj podrobno prebrala vodniček, bi izvedela, da je otok Erraid zares otok le ob plimi, ob oseki pa postane polotok… Za razliko od našega jadranskega morja, je tu na Škotskem bibavica res izrazita – morje se dviga in spušča tudi tja do 8 metrov gladine! Na srečo je bila voda že dovolj nizka, da sva bosonoga in v gatah prebrodila nazaj do avta 😀.

Ko v retrospektivi gledam nazaj, mi je kar žal, da nisva na otoku preživela več plezalnih dni, saj nama je na “ticklisti” ostal lep nabor plezalnih smeri, za katere prvi dan enostavno ni bilo več juice-a.

Otok Skye

Otok Skye, “oblačni otok”, je največji izmed notranjih Hebridov (otočje ob zahodni obali Škotske), pa tudi najbolj turističen. Ponuja namreč slikovito pokrajino, ki vključuje visoke morske klife, starega moža s Storra¹, skalo v obliki kilta², svetovno znano destilarno, in pa seveda gorovje Cuillin, ki s svojimi grebeni in prepadi privablja predvsem ljubitelje divjine (in vertikale…). Navkljub temu dejstvu je otok dovolj velik, da se gneča tabornikov in kemperjev po otoku porazgubi, in razen na najbolj turističnih točkah nimaš nobenega občutka, da je gužva – prav enostavno je najti lepe, samotne kotičke, tudi v vrhuncu sezone!

Vreme nama na otoku Skye ni več tako dobro služilo (primerno imenu otoka…), vendar sva en dan prav tako izkoristila za plezanje. Zaradi orkanskega vetra sva opustila misel na grebensko prečenje v pogorju Cuillin, in se preusmerila na plezanje obmorskih klifov. Ti so na severni strani otoka, kjer sva plezala, iz črne vulkanske kamenine po imenu dolerit. Zanimivo je bilo, kako se je z menjanjem vremena menjalo tudi moje razpoloženje za plezanje. V sončku je črna, strma kamenina obetala zanimivo, ekzotično pležo po toplih oprimkih. Ko pa se je sonce skrilo za oblake, je skala instantno postla neprijazna in strašljiva!

Plezala sva krajši multipitch po imenu The Knowledge/The Scoop. Smer z zelo “skromno” oceno VS nama je ponudila kar intenzivno plezalno izkušnjo – sploh nisem vedel, kako se lotiti plezanja v nam tako tuji kamenini! Zajeten fizični previs, ki je od spodaj izgledal zelo strašljivo, je nazadnje bil bolj pohleven kot platke pred njim. So bili pa vsaj razgledi proti zunanjim Hebridom na morskem obzorju prekrasni!

Preden sva zapustila otok, sva obkljukala tudi nekaj obveznih romarskih točk – Old man of Storr, obisk destilarne, in pa znameniti svetilnik na Neist Point-u, kjer nama je orkanski veter prekrižal plezalne načrte. Vse je bilo fajn!

Gairloch & Gruinard

Po “island-hoppingu” sva se v drugem delu potovanja držala bolj Škotske celinske obale, kjer sva naredila nekaj luštnih pohodov, ter obiskala še dve plezališči. Kraji so lepi in zelo neturistični, ponujajo pa neomejeno koncentracijo plezališč in klifov! Nasvet: če kdo išče odlično, ne-popularno boldersko destinacijo, naj si pogugla Torridon Celtic Jumble!

V teh koncih prevladuje oranžno-rdečkast gnajs, ki nam je nekoliko bolj domač in nama je predstavljal prijetno spremembo od črnih vulkanskih morfologij iz otoka Skye. Je bilo pa urejanje vmesnega varovanja za razliko od granita kar izziv – bolj kot metulji sta prav prišla 2 seta jebic in heksov, ki sva jih na na vse mogoče načine vtikala v plitke žepke in pokline v skali.

Na vetroven večer sva splezala nekaj smeri ob jezeru Loch Tollaidh, za najino najbolj intenzivno izkušnjo pa je dan kasneje poskrbelo plezanje v sektorju Jetty Crag. Nekje sredi plezanja mislim, da tretje smeri ta dan, je iznenada crknil veter. Kar naenkrat se je okrog mene znašel pravi oblak malih lokalnih mušic, ki slišijo na ime midges. Čeprav sem bil dobro oblečen, so mušice našle “odkrito kožo” na obrazu, rokah, in gležnjih, tako da sem do štanta pridirkal dodobra popikan. Tudi ni pomagalo, da sem sidrišče izdeloval debelih 10 minut, ker je vrvi zmanjkalo na precej neprimernem mestu… Ko je tudi Mojca vsa razdražena končno priplezala do mene, sva po hitrem postopku kar z vso opremo na pasu podurhala nazaj v kampervan. Čeprav ne ravno planirano, je to predstavljal zadnji plezalski dan na Škotskem 😀.

Večino časa na Škotskem pač piha, kar odžene stran nadležne mušice in suši skalo – tudi če dopoldne dežuje, je marsikdaj popoldne mogoče plezanje, saj se skala hitro suši. No, ta dan sva se ob lizanju ran naučila, da je veter pravzaprav obvezen element pri izbiri cilja – vsaj poleti. Z Mojco sva se tekom dopusta namreč večkrat šalila, da so naju ljudje pred midges svarili čisto za brezveze, pa je karma le poskrbela za povračilni ukrep. Mogoče pomembna lekcija: ko pristanete na letališču, si le kupite mrežice (ne stanejo veliko), ki si jih lokalci potem poveznejo čez glavo, da zaščitijo obraz.

Epilog

Škotsko (oz. na splošno britansko otočje) bi priporočil vsem tistim “ta čudnim”, ki morda iščejo drugačno plezalsko izkušnjo. Čeprav večinoma plezaš v kratkih stencah, je izkušnja zaradi lastnega nameščanja varovanja povsem drugačna kot v naših frikališčih. Na videz enostavna, lahka smer, te nagradi z veliko bolj intenzivno psihološko izkušnjo, ko moraš poleg plezanja vkalkulirati še nameščanje lastnega varovanja, runoute in podobno. Tudi nivo sajtanja moraš dodatno spustiti, vsaj če si količkaj ziheraš. V plezališčih si skoraj povsod sam, temperature so za plezanje odlične, samo plezanje pa je tudi resnično prvorazredno! Na Škotskem namreč najdeš vse vrste kamenin – od granita, gnajsa, peščenjaka, konglomerata, apnenca, pa do različnih vulkanskih tvorb dolerita, gabbro-ta, bazalta, in še in še. Mojstrstvo plezanja (in nameščanja varoval) v vseh teh različnih tipih skale je razlog, da so tukajšnji plezalci – tisti, ki se gredo to igro – kar dobri! Zanimivo mi je bilo tudi, kako nesuvereno in tuje mi je bilo plezanje po drugih, neznanih vrstah kamnin. Pri nas itak 90% časa ožemamo ta naš apnenec, in ko se znajdeš na neki čudni skali, za katero ne veš niti, kako bi se je lotil, kako dobro popa plezalka in podobno, se hitro počutiš kot riba na suhem. Pa še plezalski ego ti strmoglavi malo proti tlem, kar je zmerej dobro!

Morda edini minus – vsaj pri letalski prtljagi – je ta, da za obisk potrebujete kar zajeten trad rack – vsaj enojni set metuljev in dvojni set zatičev, še bolj fino pa je, če imate dva polna seta metuljev. Prav pridejo tudi tricami, heksi, in pa manjše velikosti metuljev (npr. BD Camalots Z4), ki jih pri nas večinoma sploh ne uporabljamo. Midva sva s seboj imela dve polovički, vendar sva v nekaj plezališčih, kjer so bile smeri krajše kot 30m, uporabljala kar samo eno polovičko, dano na pol.

Pa Tìoraidh an dràsda!

Opombe

¹ Old man of Storr
² Kilt rock