Desna zajeda v Rakovi špici

Na petkovo jutro sva s Hano dostopila proti Veliki dnini in se po nekaj zoprnega boja z ruševjem znašla na melišču pod steno. Glede na neobiskanost teh koncev sva pričakovala, da bova v steni sama, vendar sva kmalu zaslišala glasove iz najine smeri. Verjetno se ne zgodi velikokrat, da bi bilo v tej smeri več navez v istem dnevu, saj se letošnje vpise v skrinjici na vrhu lahko prešteje na prste ene roke!

Ker je naveza pred nama ravno začela s plezanjem težjih raztežajev, se nama ni pretirano mudilo. Začetek plezanja po grapi/kaminu ni obetal nič dobrega, a izkazalo se je, da je bil to še najbolj zoprn del cele smeri. Ko sva se navezala in začela s pravim plezanjem, pa se je kvaliteta skale v trenutku izboljšala. Sledili so res lepi raztežaji, kjer sva uživala v vrhunski skali in lepi izpostavljenosti pa tudi opremljenost smeri je dobra.

Raztežaj z detajlom sva zgrešila, saj nisva prečila dovolj v levo, zavedlo naju je sidrišče pod previsom in klina višje gori (sicer z vponkama – slab znak!). Imel sem občutek, da nekaj ni prav, a vseeno nadaljeval, saj je bilo plezanje lepo, a tudi precej težko. Nad klinoma me je zaposlila poč z nekaj trave, kjer se ni dalo urediti varovanja, nad detajlom pa sem bil hvaležen za šalco in poko za klin, nato pa me je gladka prečka v desno pripeljala v lažji svet. Višje gori sem po polici v levo okrog roba prišel nazaj v smer pod znamenito zajedo. Raztežaj v zajedi je prekrasen, strm in z dobrimi oprimki v čvrsti skali!

Smer se nato položi in po dveh lažjih raztežajih sva se razvezala in poplezala še dobrih 200m proti vrhu Rakove špice. V nasprotju z nekaterimi objavami na spletu se nama je poplezavanje in iskanje prehodov zdelo čisto simpatično! Res je, da je skala spet slabše kvalitete, a vendar to ni nič nenavadnega za naše hribe, izpostavljenost pa tudi ni pretirana, zato sva v zgornjem delu stene prav uživala.

Sestopiti sva nameravala v Spodnji Dolek in potem čez Rdečo škrbino nazaj v Krnico, vendar naju je premagala lenoba in sva raje sestopila v Vrata. Prepričan sem bil, da karma deluje in se bo prevažanje dveh Romunov po vzponu v Bavarski in Dolgi nemški smeri nekako povrnilo. Res sva kar hitro našla prevoz s kolesarskim parom iz Španije – zanimivo, punca je bila rojena v Romuniji. Samoiniciativno sta naredila ovinek in naju namesto do Kranjske Gore odpeljala prav do 3. ovinka vršiške ceste in nama polepšala že tako čudovit dan.