Primorska odprava na Dom, 4545m

V dneh pred podaljšanim vikendom razmišljam, kam bi se lahko podali v gore, da se izognemo vročinskemu valu, ki že dlje časa vztraja v Sloveniji. Kam bolje kot nekam nad 4 tisoč metrou, tam je zihr kaj bolj mraz (hint toplo je blo kot u sauni). Vabilu se odzoveta Kristina in Ema (ČAO). Ogledujemo si različne cilje, težavnosti le teh, zasedenosti koč, a na koncu se družno odločimo za Dom. Ker smo vsi s primorskega konca, krstimo izlet za Primorsko odpravo na Dom.

Na pot se odpravimo v sredo, 14. avgusta, v poznih večernih urah prek padske nižine do Milana in nato čez Simplonpass do Rande kjer je izhodišče. Na švicarski meji ob 3h zjutraj zgledamo kontroli precej sumljivi, Kristina napol zaspana išče nemške besede, policaj nas pa po “wo gehen Sie?” zur domhutte, le spusti naprej. Na izhodišču še mal zakinkamo v avtu, iz dremeža pa nas nato le izvabi sonce ki kuka čez švicarske mogočneže. Pri avtu si skuhamo kavico in pojemo zajtrk, nato pa se otovorjeni z vso kramo podamo proti koči. Časovnica pravi 4h za cca 1500 višincou.

Spodnji del se ne preveč strmo vije skozi gozd, pot pa nas pripelje do najdaljšega visečega mostu na svetu za pešce. glavni izziv je srečevanje na ozkem mostu z influenserji, saj z rucaki nismo ravno okretni. Nekaj izmen za nošenje štrika kasneje in že smo pri koči. Najprej preverimo cenik, pivo 8€, nato pa ugotovimo da mobi lovi signal iz Italije in da bomo lahko ažurno obveščali naše sledilce na socialnih omrežjih o poteku odprave. Pofočkamo se pri šanku, šefica me vpraša če sem vodič(očitno zgledam tak zajeban, pa dve punci mam za klientki) in nam dodeli sobo za vodiče. Popoldne nam ostaja čas, zato za kočo ponovimo ledeniško navezo in simuliramo reševanje iz razpok. Ko končamo je časa še vedno veliko do večerje, zato si gremo ogledat pot proti vrhu za kočo, do mesta kjer stopiš na ledenik. Hitro se spustimo nazaj do koče, kjer nas čaka večerja. Ob mizi z drugimi pohodniki debatiramo o razmerah na poti na vrh. Vsi poročajo o ledenem odseku čez Festigrat. Sklenemo da se odločimo jutri ob vzponu na razcepu poti kje gremo. Preden zaspimo, nam v kratkem pogovoru s švicarskim vodičom le-ta reče “Tomorrow is Dom day”. Motivirani zaspimo.

Budilka zvoni mal pred 3h zjutraj. Hitro pojemo zajtrk, nadenemo opremo in rucake in že pičimo v noč. Toplo noč. Vsi sloji hitro romajo v rucak. Zatopljeni vsak v svoje misli, samo sledimo reki lučk, ki se izgubljajo v noči. Znajdemo se na ledeniku, navežemo se v navezo in prečimo proti vznožju Festijocha, kjer nas čaka krajši vzpon, cca 70-80m II-jke. Na vstopu se čudimo španskemu vodiču, ki ga varuje klient na ene 5mm debel prusik. Izognemo se jim po desni čez malenkost težjo platko in hitro smo na vrhu sedla. Tukaj se takoj vsi strinjamo, da gremo čez Festigrat. Ob istem času se ravno jasni in vrhovi nad Zermattom in Saas-feejem zažarijo v mehki roza svetlobi. Kot na dlani so Weisshorn, Nadelhorn, malenkost dlje pa Matterhorn in Monte rosa s svojim venčkom 4 tisočakov.

Prva polovica vzpona po grebenu je poplezavanje po granitnih blokih, sem pa tja skala nekoliko drsi, pazimo pa tudi na premikajoče skalne luske, ki kar letijo v dolino če stopiš nanje. Eno spicy platko se varujemo, drugače pa napredujemo brez težav. Na cca 4000 metrou višine pridemo do ledenega odseka na katerega so nas opozarjali drugi. Ker imamo usak po dva ledna cepina in ledne vijake ne pričakujemo večjih težav. Dva belgijca pred nami usak s po enim pohodnim cepinom pa se trudita porušit cel hrib ob klesanju stopov. Kristina se neprostovoljno javi da potegne teh par cugov v vodstvu. Če je bila na začetku še skeptična, pa čez nekaj sekund slišimo samo še wiiii, škripavček. Poteglni smo nekako 4 cuge, kjer se je izmenjeval škripavc in led. Lepo pikanje. En štant si uredimo kar zraven razpoke za dramatičen efekt.

Po tem odseku nas do vrha loči še nekih 400 višincou hoje po zasneženem grebenu, kjer ni bilo več težav. Razgledi pa so bili vse lepši. Z višino pa je naraščala tudi vročina. Na zavetrni strani je bilo na soncu kot v kotlu. Še zadnji postanek na sedlu pod vrhom da se nadihamo redkega zraku, ob tem pa občudujemo dva uživača, ki bosta poletela s padalom v dolino. Dober način za si prihranit 3000 višincu spusta. Naročita nam pivo! Kratek vzpon do vrha, kjer nas meča opomnijo da majo dost, se zdi da traja celo večnost a kar naenkrat se znajdemo na vrhu pri križu. Podamo si kepce in pričnemo z obveznim fotošutingom. To je to, Dom 4545m v takšnih razmerah, ki si jih lahko samo želiš, praktično popolno brezvetrje in vidljivost.

Vrh prepustimo belgijcama za nami, mi pa se pričnemo spuščati do sedelca, kjer se zopet navežemo. Pot dol je normalen pristop in gre v celoti čez ledenik brez tehničnih težav. Še največja težava je vročina, ledenik pa ji uspešno kljubuje in razpok praktično ni opaziti. Glavni izziv je izdatno nanašenje kreme za sončenje. Ob spuščanju srečamo dva gornika, ki se nenavezano in nezaskrbljeno zelo pozno vzpenjata proti vrhu. En ima čelado, drugi ima rucak. Mimo gremo brez besed, saj dvomimo da bi upoštevala naše nasvete. Upamo, da prideta živa nazaj dol. Mi nadaljujemo čez Hobarggletscher nazaj na Festijoch, mal poplezamo dol in naredimo še en abzajl 25 metrou in nato še čez Festigletscher. Ob misli na mrzlo pivo se skoraj zaletimo v kočo. Znebimo se opreme, mal se uredimo in že uživamo ob pivu oz Panache-u, pivo plus sprite. Zasluženo. Bravo ekipa. Po večerji vsi popadamo v postle, jutri nas čaka samo še spust v dolino.

Ob človeški uri se zbudimo za zajtrk, zmažemo marmelado in kafe in si polni naudušenja še zadnjič oprtamo rucake. prekleti rucaki. zakaj nosmo tolk šare s sabo? Vreme je danes oblačno, veseli smo da smo vpzon naredili dan prej ko je bila šajba. Čas hitro mineva in z eno daljšo kratko pauzo smo nazaj v randi pri avtu. Zopet kuhamo kafe in delimo vtise o celotni odpravi. Ko spijemo kafe in pomahamo Randi u slovo prične deževati. odličen timing ali pa samo 4 tisočaki žalujejo za nami? ja nč, bo treba hitro spet kej nazaj. Na Simplonu si skuhamo še pašto in zraven pijemo gin tonik zaviti v puhice. #ajelohšelepš

Vožnja do Slovenije po italijanskih avtocestah mine povsem tekoče, ko pa pridemo čez Razdrto se prvič pojavi gužva in zastoji. Ah ja, doma smo.