Ang Phu in izgubljena plezalka 😁

V četrtek sva z Iskro ob dobri pici v piceriji Orli študirala kaj bi napadla za vikend. Zelo hitro sva našla destinacijo in smer in sicer Ang Phu v debeli peči (VI- 500m). Ta smer je posvečena šerpi Ang Phuju, ki se je ponesrečil pri sestopu iz Mt. Everesta leta 1979. Glede na to, da imam doma gorsko kozo (mati), ki je že sredi tedna spraševala kam grem plezati za vikend je bila ideja še toliko bolj privlačna. Ona naju zapelje v Krmo, sama pa se odpravi na Pokljuko in Debelo Peč napade iz druge strani, ter nama tako prišpara siten sestop po lovski poti. Kamalu je tukaj sobota in kot ponavadi za šiht budilka zvoni ob 4.30. Še med vikendom si ne dam miru, da bi se lahko malce naspal. Mati naju odloži pri Kovinarski koči, po lovski zagreziva v skozi podrto drevje proti steni ona pa na Pokljuko. Okoli 8 ure sva pod steno, na izi se naštimava, skadiva čik in žrebava kdo se bo prvi pognal v steno. Kamenček določi, da začne Anže kar pomeni, da tudi on dobi detajl v 3 cugu. Do tja je šlo vse kot po maslu, Anže zleze detajl, nardi štant in se zadere podri varovanje. Med tem, ko je Anže vlekel štrik si začnem obuvati plezalke. Obujem si desno plezalko nato pa želim še leveo. Dvignem levo nogo, plezalka se zatakne za skalo ter se odloči, da gre nazaj na začetek smeri. U p… mater! Ja nič, če je Anže že zlezu detajl, bomo pa probal z enmu čevlam pa eno plezalko. Če rata rata, drugače pa abzajlava do plezalke. Detajl mi uspe premagatai in si mislim, evo čez ta huj sva ven. Naslednji cug premagam z veliko mukami , Anže nato opravi z 5 raztežajem, sedaj pa prečka. Zarinem proti prečki in ravno pri prestopu odnese levo nogo. Preden se zavem, že visim na štriku v isti višini kot Anže :). Na srečo sem je odnesel le z manjšimi odrgninami na komolcu. Anže se je takoj ponudil, da bo naslednja dva raztežaja odplezal naprej, jaz pa, da se malo umirim. Nadaljevanje smeri, pa je potekalo dokaj normalno. Za smer sva potrebovala 5 ur in pol. Na vrhu na hitro nekaj pojeva in s hirtim korakom štartava proti Blejski koči. Tam sledi še analiza, gorski kozi pa namignem, če bi šla mogoče jutr še enkrat v Krmo :). Na slednji dan, tokrat ob humani uri štartava iz Kranja in ob 9.00 sva že pri kovinarski koči. Tokrat je ruzak malo lažji, zato sem po dobri uri že na vstopu v smer, kjer me je čakal plezalka :). Smer je lepa in kompaktna tako, da jo priporočava. Kar bi rada opozorila je, da glede na oceno je smer resna in. če bi bili vsi raztežaji ocenjeni z pol ocene več, ne bi bilo nič narobe. Aja za plezalke sem pa tudi že najdu hack, da se mi kaj podobnega ne ponovi več 🙂