Tabor v Dolomitih: Pale di San Martino – vrhunska plezarija z malo daljšimi dostopi

Ime smeri	Dolžina	Ocena	Plezalec	Soplezalec	Vzpetina / področje
Spigolo Franceschini	230 m	IV	Matevž Zevnik	Maruša Hrobat, Lidija Knafelj	Dente del Rifugio
Via Castiglioni Detassis	850 m	V/IV +	Matevž Zevnik	Lidija Knafelj	Pala del Refugio
Castiglioni	280 m	IV +	Tina Uranič	Lidija Knafelj	Cima del Roda
Spigolo del Velo	450 m	V+	Urban Bolta	Maruša Hrobat	Cima della Madonna
Spigolo Ovest	400 m	IV	Matevž Zevnik	Maruša Hrobat, Kristina Pahor	Sass D’Ortiga
Via Gadotti	330 m	IV/V	Matevž Zevnik	Maruša Hrobat	Cima di Roda
Timillero-Secco	220 m	IV	Anže Iskra	Maruša Hrobat	Punta della Disperazione
Via del Pilastro	400 m	IV/IV+	Matevž Zevnik	Urh Lotrič, Maruša Hrobat	Cima del Coro
Via Gadotti	330 m	IV/V	Urh Lotrič	Kristina Pahor	Cima di Roda
Via Castiglioni Detassis	850 m	V/IV+	Urh Lotrič	Gašper Česen	Pala del Refugio
Via del Centenario	250 m	IV+	Matevž Zevnik	Urh Lotrič	Campanile del Centenario
Spigolo del Velo	450 m	V+	Tina Uranič	Anže Iskra	Cima della Madonna
Timillero-Secco	220 m	IV	Tina Uranič	Gašper Česen	Punta della Disperazione
via Bandus	250m	IV/V+	Uroš Oblak	Anamarija Lotrič	Campanile del Centenario
Spigolo ovest	400m	IV/V+	Uroš Oblak	Urban Bolta	Sass D’Ortiga
Spigolo ovest	250m	III/IV	Uroš Oblak	Anamarija Lotrič	Dente del Rifugio
Spigolo del Velo	450m	v+	Katarina Legat	Janez Triler	Cima dela Madonna
Timillero – Secco	220m	IV	Katarina Legat	Janez Triler	Punta della Disperazione
Via Castiglioni Detassis	850m	V/IV +	Katarina Legat	Janez Triler	Pala del Refugio

Pale di San Martino je dolomitska skupina, ki slovi po svoji čarobnosti in divji lepoti. Vrhovi in doline v tej južni dolomitski skupini spominjajo na Trento. Meglice, ki se zjutraj pogosto vlečejo okoli vrhov in jih zakrivajo ter odkrivajo, pa dajejo tem goram nek mističen pridih. Ni čudno, da je te kraje opeval že Tine Mihelič v knjigi Klic gora.

Naša izhodiščna točka je bil kamp Castelpietra v Val Canali nad krajem Primiero. Ta dolina velja za eno izmed lepših in z južne strani ponuja dostop do koče Treviso. Po ozki asfaltni cesti smo se z avtom zapeljali do zapornice, tam brezplačno parkirali in se po dolini povzpeli do sten, ki ponujajo kompaktno skalo, lepe razglede in predvsem ne preveliko gnečo. Skala je sicer kompaktna, kar pa ne pomeni, da se kamenje ne proži, saj je v smereh dosti naloženega materiala. Dostopi do sten so dolgi – običajno veliko več kot eno uro, tako da je plezanje tu celodnevna avantura in pogosto sestop iz smeri pomeni »še eno smer«, tako kot je rekel oskrbnik v koči Treviso, ko smo lezli smer Via Castiglioni Detassis: »Desent is another route.«

Ko je za nekatere sledil dan počitka (drugi so dostopali in plezali neumorno vsak dan ;)), smo se z avti odpeljali v San Martino in se na Rosetto povzpeli z gondolo in tam našli primerno steno za plezarijo s krajšim dostopom in bolj tanko denarnico (cena gondole je 32 evrov). Možnosti za plezanje je bilo res veliko.

Poleg kampa Castelpietra so ruševine starega gradu, kjer je urejeno plezališče, tako da si lahko tudi tam ogreješ mišice, saj so smeri kar težke.

Ti kraji pa se lahko pohvalijo tudi z zelo opevano smerjo Raz tančic (Spigolo del Velo) v Cimi della Madonna. Smer je resnično lepa, kar so potrdile vse naveze, ki so jo plezale, se jo pa pleza izredno počasi zaradi gneče v steni. Smer je namreč zelo oblegana.

Dostopi, plezanje, druženje in jutranje prebujanje v dolini val Canali ob pogledu na južno stran skupine Pale di San Martino je bilo vsekakor nekaj posebnega in čarobnega, zato lahko samo pohvalim Kristino in Katarino, da sta organizirali tabor v tej malo manj oblegani južni dolomitski lepotici.