Konec julija sva se z Gašperjem mudila v Dolomitih v okolici Cortine. Ker sva pred odhodom slabo pogledala vremensko napoved (želja po odhodu je bila pač velika), sva dan začela s počitkom na prelazu Giau in študiranjem vodničkov za naslednje dni.
Drugi dan sva imela več sreče z vremenom. Zjutraj sva vstopila v jugozahodni raz (via Dallago, V/IV, 200m) v Ra Gusela, kjer sva bila navdušena nad izvrstnostjo skale in nad številčnimi šalcami, ki se iz metra v meter kar vrstijo. Sestopila sva mimo koč Nuvolau ter Averau, nato pa, ker je vreme še držalo, splezala po smeri Via Alvera ( IV+/IV, 160m) na vrh gore Averau. Smer naju ni pretirano navdušila, saj se linija izogiba težavam s prečkami levo in desno po oranžni skali, je pa vsaj zgledno nabita tam, kjer so težja mesta. Sestopila sva po običajnem pristopu ter se po travnikih vrnila na prelaz Giau.
Cilj naslednjega dne je bil tretji steber Tofane po istoimenski smeri (Via Terzo Spigolo, V/IV, 580 m). Zaradi pripovedi o neprijetnih izkušnjah, vremenskih preobratih in nočnem čepenju v luknji v tem stebru** sva v smer vstopila zgodaj (in z bivak vrečo za vsak primer 😁). V prvi polovici naju je sicer spremljala megla in mokre zajede, zgoraj pa se je nebo odprlo in naju v prijetnem soncu spustilo na vrh smeri po planirani časovnici.
Smer se nama je zdela kar resna, saj kljub obisku ni preveč radodarna z opremljenostjo, vendar skala lepo sprejema premična varovala. Na parih mestih sva imela nekaj pomislekov glede orientacije, ki sva jih k sreči hitro rešila, plezanje pa je kar konstantno po ne vedno značilno prvovrstni dolomitski skali. Vseeno naju je tura navdušila, na enem štantu me je celo prišla pogledat mala zavaljena miš 😊
**Izkazalo se je, da ne gre za isto smer in da sva se sekirala malo na zalogo 👍
Za naslednji dan sva si izbrala krajši cilj na Falzaregu. Splezala sva smer Cenga Martini (V/IV, 160 m) v Lagazuoi Piccolo in se sprehodila po istoimenski polici po rovih bojnih položajev italijanske vojske v 1. svetovni vojni. Zgodovinsko usmerjen rest day sva zaradi napovedi popoldanskih nevih zaključila v muzeju na prelazu Valparola. Nama je bilo oboje ful zanimivo, priporočava.
Tudi naslednji dan sva plezala na Falzaregu, in sicer smeri Južni raz v Punta Alpini (V/IV, 200 m) in Zahodni raz na Torre Grande di Falzarego (IV/III, 160 m), obe smeri pa sta delno navrtani. Z izjemo ene naveze v smeri zopet nisva srečala nikogar, za kar sva bila ob pogledu na strnjeno kolono v Comiciju in Diboni le lučaj stran izjemno hvaležna.
Popoldne sva se odpravila do Misurine, kamor je po tednu dni bike-packanja pribrcala Katja. Najina postelja na 4 kolesih je kar naenkrat postala luksuzna in dobro založena kočija dobrot (samo s prave perspektive je treba pogledat!), zato smo popoldan izkoristili za hranjenje, kot da ta teden še nič ne bi jedli. Zjutraj sva bila prelena za še en uro-ali-več dolg dostop, zato sva si izposodila kolesi in se Katji pridružila na vzponu do pod Treh Cin. Samo za informacijo, v glavni sezoni cestnina za 12h za avto stane 30€, prvi avtobus pa iz Misurine odpelje ob 8.00. Je pa lepo 🙂
Za zadnji dan sva si izbrala smer Severno-vzhodni raz v La Pala di Punta Ellie (V/IV, 200 m). Smer je lepa in kompaktna s skalnimi ušesi na vsakem koraku. Sestopila sva s poplezavanjem po zahodnem grebenu, nato pa sva bila z enim abzajlom pod steno.
Kljub precejšnji gneči na prelazih in v Cortini sva imela srečo, da sva v celem tednu v stenah srečala le dve navezi, družbe pa sva bila najbolj vesela na parkiriščih zjutraj in zvečer, kjer sva srečala Natašo in Tomaža, Nežo in Tičarja ter Šuša in Ano.
Dolomiti, do prihodnjič!
Lepa bera vzponov. Bravo! 🙂