Priprave so se začele med tednom z iskanjem alpinista za vodstvo, Miha je bil na srečo prost , Ruben pa je bil tudi za in tako se je planiranje začelo.
Glede na vreme zadnjih 14 dni nisem imel veliko upanja za plezanje v Kamniških, 2 tedna prej smo z prijatelji pohod na Brano opustili zaradi megle med tednom pa sem gorovje gledal neprestano v oblakih, zato sem Mihu predlagal tudi alternativo, Jesih-Potočnih v Debeli peči. Odločitev je padla na Brano, Mihu je to bolj ustrezalo deloma zato ker tam še ni bil vendar večinoma ker bi se v ugodnih razmerah lahko z padalom spustil nazaj.
V soboto med čistilno akcijo stence nisem držal veliko upanja za dobro vreme naslednji dan venar sem bil naslednje jutro presenečen z izvrstnim pogledom iz kuhinje, Kamniše alpe brez oblakov.
Dobili smo se v Bistrici kjer je Miha pustil avto nato smo poskusili priti do Jermance, cesta je bila v kar slabem stanju, od odcepa za Kokrško sedlo pa je okli 20m materjala ki ga je pustila deroča voda, najverjetneje posledila neviht prejšnjega tedna. Ker nismo imeli terenca smo parkirali kar tam, pot se je tako podaljšala za kakšnih 20-30min vendar je bila cesta naprej v dobrem stanju, škoda da se nismo mogli prebit mimo tistih 20m. Na poti smo srečali tudi dva alpinista z AO Rašica ki sta se prav tako odpraljala v zgornji steber. Pri koči smo si steno ogledali in opremo preložili in pustili v koči.
Plezanje je bilo super, skala je bila večinoma dobra in suha, Ruben je sicer rekel da je skrito veselje ki ga je plezal prejšnje leto boljše kar se tega tiče vendar ne morem potrditi, mogoče kmalu. Ker smo hoteli celotno plezanje narediti bolj učinkovito je prvi raztežaj porabil vseh 30m vrvi, spodaj sva se premaknila korak višje da je lahko Miha vpel varovanje, tako smo učinkovito obdelali prvi del.
Zgornji steber ima v zgornjem delu so na skici označene 4 variante in mi smo se odločili za sredinsko, Miha jo je opisal kot “zasoljena štirka” vendar smo korak za korakom ali bolje stop za stopom prišli na vrh smeri, tam sva z Mihom nadaljevala po Šiji Brane do vrha Ruben pa se je vrnil v kočo. Sledilo je lahko poplezavanje po travah in grebenu, za težji del kjer je označen vse od III do IV pa sva se navezala. Na vrhu so nas pričakali trije radovedni otroci ki so se z velikim zanimanjem spoznali v opremo.
Po vrnitvi do koče smo ob pijači počakali na ugoden veter ki ga je Miha uporabil za hitrejši spust v dolino, midva pa sva se preko melišča spustila dol. Na koncu sva se hoela odžejati z potoka v Kamniški Bistrici vendar sva pozabila da so nevihte spremenile vodo v rjavo umazanijo tako da sva ostala žejna do doma.
Dan se je tako kljub mojim pesimističnim pričakovanji zaključil odlično.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.