Padla je ideja, da gremo z Marušo in Nejcom naredit turo v Martuljško samotno divjino in sicer Bučer-Kristan (IV-, 400m). Zgleda, da bolj ko Maruši razlagam o svoji inferiorni kondiciji, daljše dostope išče. A nič ne de, Martuljški konci so mi pri srcu in z veseljem zgodaj zjutraj zašvicamo do treh macesnov, med potjo pa opazujemo našo linijo.
Na vstopu je še nekaj snega, ki se mu pa uspešno čim bolj izognemo, kljub temu, da smo imeli s seboj cepin in dereze. Skala v smeri je vrhunska, kar je še posebej izjemno, saj te konce poznam po krušljivosti. Navežemo se pred kratko sladko izpostavljeno prečko, katero sem si jaz posebej zaželel, da jo uživam prvi 😀 . Po veliki terasi hitro zarinemo v dolgi kamin in pa po SZ razu do vrha, kjer se ne zadržujemo dolgo, malce so nas skrbele potencialne popoldanske nevihte.
Sestop je popolnoma diametralen vzponu. Zapleten, krušljiv in poln potencialov za napake. Ta labirint s serijo krajših in daljših spustov zagotovo ne bi bil tako hitro izvedljiv, če ne ga ne bi Nejc že poznal, tukaj mu gre še posebna hvala. Ob vsej tej krušljivi skali se hecam, da nas ima “bog na topiča”. Čisto na koncu sestopa se abzajlamo v globoko krajno zev (končno primerno hladen prostor zame v tej vročini), kjer so derezice in cepin le nazadnje zablesteli. Dobi nas rahel tuš, zato hitro zbežimo v dolino.
To je bila moja prva daljša, polnokrvna tura, in kljub nezahtevni plezariji je bila zares uživantska, Mihelič ne laže o lepoti smeri. 🙂
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.