Letošnja skalna sezona se je zame pričela zelo pozno, kajti volje za turno smučanje kar ni zmanjkalo. Zato sem za otvoritveno smer izbral Severni raz (III-IV, 300m) v Mali Mojstrovki, ki sva se ga pretekli ponedeljek lotila skupaj z Marušo. Na Vršiču naju je pričakala šajba, ko pa sva prišla na severno stran, se je že začelo megliti, zato sva prve cuge plezala v megli. Občudovala sva mistične razglede, proti vrhu pa že vriskala, kako je smer lepa. Smer ponuja lepo plezarijo, večinoma po razu, svedrov v smeri je kar nekaj, poleg svedrov pa je tudi malo morje klinov. Zadnji raztežaj ponuja tri variante. Največkrat opisujejo opcijo desno po rampi, nato pa navzgor. Midva pa sva ubrala kar prvo varianto po ploščah na razu, ki v skici sploh ni vrisana, se pa najde nekaj klinov. Ta varianta nama je kar malo začinila smer, tako da si lahko zasluži V. stopnjo težavnosti. Na vrhu smeri, kjer je izstop proti Hanzovi poti, sva sledila levo po široki in udobni prečki čez grapo, nato pa kar diagonalno navzgor do Hanzove poti po lahkem terenu. Po krajši debati sva se strinjala, da je najboljši plan nadaljevati po poti levo čez grapo, nato pa takoj desno navzgor v naslednjo grapo, katero se prepozna po zelo temni skali. Greh bi bil, če v takšnih pogojih ne bi odletel v dolino s padalom. Maruši pa hvala za reševanje štrikcev iz Vršiških kamnin.
Na šihtu že nekaj časa teče debata z Urbanom Kovačičem, da bo treba “nekej splezat”, zato se končno dogovoriva za termin. Ravno ko se z Betonom vračata iz plezarije na Vršiču, mu navržem par predlogov. Eden izmed njih je bila Kaminska smer v Celovški špici, pa se Roman zadaj po telefonu že dere, da morava obvezno v sosednjo smer Neue Nordwand (6+. 280m). Tako jo je hvalil, da niti nisva več razmišljala o alternativah. Ura vožnje naju je pripeljala v Bärental do brezplačnega parkirišča, kar bo kmalu postalo bolj izjema kot pravilo 🙂 Ko sva prišla ven iz gozda, sva takoj zavila na melišče in po slabi uri hoje do smeri po uhojeni poti. Pričakal naju je jasen vstop v smer in eno samo uživanje do vrha smeri. Skala kompaktna, svedrov vrh glave, detajli pa kar napeti. Proti vrhu smeri naju je ujelo peklensko vroče sonce, zato sva sestopila po šodrastem melišču in po pol ure sva se znašla ponovno pod steno. Tam skleneva, da je ura šele 12 in prezgodnja za domov. In že sva stala pod Kaminsko smerjo (4+, 350m). Ubrala sva levo varianto, ki poteka po rdečih svedrih. Že res, da je drugi raztežaj kar podrt, ampak je pa tudi malenkost težja od njene sosede na desni, ki je označena z rumenimi svedri. Po dveh raztežajih se združita in do vrha smeri plezaš po kaminih, ki so ves čas v senci. Smer se nama zdi prav tako luštna, malo šodra vmes, drugače pa vrhunsko navrtana in orientacijsko lahka. Na vrhu sem rekel Urbanu, da naju verjetno kar nekaj časa ne bo spet v teh koncih, zato z lahkim poplezavanjem osvojiva še vrh Celovške špice, na katerega vodi neoznačena pot. Uradni sestop je okrog Jelenčke vse mimo Belščice do Klagenfurter Hutte, kar se je nama zdelo preveč naokrog in izguba časa, zato sva se odločila za sestop iz vrha direktno na sedlo med Celovško špico in Jelenčko, nato pa navzdol po grapi in po udobnem melišču.
Mirna nočna izmena in ugodna vremenska napoved sta krivi, da naju z Marušo v petek pot popelje v Logarsko dolino, kjer imava ogledano Vzhodno smer (IV/III, 350m) v Mali Rinki. Štart od avta malo čez 9 v peklenski vročini, ki je vztrajala vse do vstopa v smer. Na mestu, ko sva prečila čez prvo jeklenico, ki zavije levo, se smer začne desno na udobni polici, kjer čakajo trije klini. Smer nato nadaljuje po žlebu na raz, nato pa na lepo in kompaktno rampo, ki vztraja tri raztežaje. Cug za cugom sva se bližala vrhu, ko je kar naenkrat začelo kapljati z neba, zato sva za zadnji cug prestavila v višjo prestavo. Zadnjih par metrov se vreme odloči, da bo na naju poslalo nevihto s točo in grmenjem. Vso železje sva hitro odložila stran in se skrila za skalo, kjer sva čakala, da se nevihta umiri. V steni ni bilo niti toliko signala, da bi pogledala radarsko sliko padavin, ampak sva se tolažila in upala, da čimprej mine. Po 10 minutah sva se premočena kot cucka in pobuškana od toče hitro spakirala in se odpravila v megli proti Turskem žlebu. V pomoč nama je bil moj spomin na mojo izpitno Igličevo turo, ki sem jo imel konec lanskega poletja. GPS na telefonu naju je nekako pripeljal na pot, kjer je bilo nekaj možicev, nato pa le še par korakov do parkirišča na analizo. Spraševala sva se, zakaj nama zjutraj ob 9ih ni bilo potrebno plačati parkirnine, pa nama je natakarica pojasnila, da je imel pobiralec parkirnine pestro noč, tako da je kasnil s pobiranjem. Konec koncev dobra izkušnja za naslednje ture, sva pa oba občutila, da je doživetje nevihte v hribih močno neprijetna izkušnja.
Ti pa tvoj GPS 😛
Drgač pa lepe smerce!