Drzna ideja, ki je ponovno padla na plodna tla. Tako sva se z Elvisom (AO Pot) v soboto odpravila proti Rjavini, brez da bi zares vedla, kje v steni je smer sploh umeščena. Vrisi v Miheliču kdaj res presežejo sami sebe in to, da v vris ni zajeta celotna stena, kar začini celotno turo (da ne omenjamo še slabe kvalitete slik, da ti res ni jasno, a je nekje črna stena ali je samo tako malo pikslov na sliki). Ni čudno, da so potem nekatere stene kar malce same. Z oceno VI-/IV-V, bojda 850 višinskih metrov in tem, da za zgornji del stene ni niti skice, tura kar kliče po avanturi.
Na dostopu s pomočjo domišljije ugotavljava približen potek smeri in si rečeva, da bova že sproti odkrila. Detajl se nahaja v drugem raztežaju in težje kot sama plezarija, je pravzaprav gibanje v pokončni podrtiji. Sicer je nabito presenetljivo dobro, ampak umetnost je upirati se na majave stope in grife in upati, da tebe pa še zdrži. Jaz sem ga šla kot druga in mi je tako zanohtalo, da zadnjega giba iz detajla nisem več zmogla in sem si morala pomagati s kompletom, saj sem imela prste čisto pomrznjene (bele skoraj do dlani) na obeh rokah, ker je kar nemarno pihalo. Za tem se je zadeva izboljšala, ker lahko na policah malce pohitiš in ti postane vroče.
Opremljenost detajla pa ne odraža nadaljnje opremljenosti smeri. Sicer je zadosti, da veš da si prav, do dela, kjer iz smeri izplezaš (konec skice) in te potem čaka iskanje prehodov v srednjem in vršnem delu stene.
Po koncu skice sva plezala cca. 200 m štajerca (proti desni in navzgor) in se znašla v labirintu stolpov in šodra. Po ne ravno uspešnem posvetovanju sva zarinila v napačen del stene (beri: prezgodaj sva zavila navzgor). Pričakala naju je pokončna, črna, krušljiva skala pod rumenimi odlomi. Tam sva izgubila 3 h, da sva se rešila iz zagate in prišla na prostrano kotanjo z meliščem in snežiščem sredi stene. Sredi tega sva ugotovila, da sva mogoče šele na polovici stene.
Po tem sva po logiki nenavezana sledila prehodom ob levem boku belega stebra, kot je nekako opisano, vendar stena ni popuščala z naklonino in plezanjem. Vse do izstopa moraš res plezati II-III, na dveh mestih, ki sta bili za moje pojme prepokončni za III in prekrušljivi, sva se na hitro navezala, drugače pa potem izplezala direktno na markirano potko na Rjavini v 1,5 h od melišča sredi stene.
Začela sva plezati ob cca. 7.20 zjutraj, izplezala ob 21. uri ob ledenem vetru, na oko pa ocenila, da je smer dolga vsaj okoli 1200 m. Sledil je dolg sestop po plezalni poti, ki je tudi noben od naju ni poznal, vendar je dobro in jasno označena, nekje sredi poti pa naju je začel namakati še dež (k sreči vsaj ni lilo). Domov sva se vrnila ob 2. zjutraj, po 23 urah od tega kar sva se zbudila. Res je bil dolg dan! 🙂
Kot že omenjeno v kakšnem od prejšnjih zapisov na internetu, je skala povprečne kvalitete, tipična za slovenske hribe, je pa nekaj posebnega, ko si v taki divji, nepoznani steni, sam sredi nič in to v Sloveniji. Vredno avanture.
Kakšna romantika 😂 Bravo!