Prejšnji vikend je padla hitra ideja in še hitrejša odločitev, da z Marušo kar najbolje izkoristiva obdobje brezposelnosti in greva pogledat v Dolomite, če šalce še držijo. Mami mi je v duhu šparanja med neplačanim dopustom ponudila njen ogromen avto, pred odhodom zabila skupaj par desk, nanje položila taprav jogi in nama pričarala pravi 5* hotel.
V sredo zjutraj sva se podali na pot z željo, da popoldan splezava kakšno krajšo smer na Falzarego prelazu. Pol ure po prihodu na prelaz je željo odplaknil naliv, zato sva se zapeljali nazaj do Cortine v družbo Rašičanov, ki so se z muhastim vremenom borili že cel teden in jih povprašali za kakšno dobro “beto” preplezanih smeri.
Zvečer sva se odpravili na (najlepši) prelaz Giau in si dokončno izbrali smer naslednjega dne: Gusela di Nuvolau – Via Dallago (270m, V/IV). Zjutraj sva se zbudili v čudovito jutro in po udobnem 30 minutnem dostopu že grabili šalce z nasmeški do ušes. Čudovita smer z enostavno orientacijo, zelo skopo opremljenostjo vendar ogromno možnostmi za vmesno varovanje, predvsem na nešteta skalna ušesa. Morda velja opozoriti glede zadnjega raztežaja – ko stopiš na udobno polico cca 20m pod vrhom se pred tabo odpreta dva vrhova, ki sta med seboj ločena z globoko luknjo. Na vsakega od njiju je vabil možic. Izbrala sva desni, bolj kompaktni vrh in po veselju na vrhu smeri ugotovili, da naju do sestopne poti, ki vodi s sosednjega vrha, loči globoka luknja. Ker se nisva počutili tako atletsko, da bi preskakovali meter široko in nekaj deset metrov globoko luknjo sva odplezali nazaj na prej omenjeno polico in splezali tokrat na pravi – levi vrh. Smer priporočava, ker je res krasna!
Naslednji dan sva obkljukali smer, ki je čakala na svoj trenutek na mojem seznamu želja že tri leta: Cima del Lago – Via dall’Oglio-Consiglio (430m, IV+). Smer naju iz plezalskega vidika ni posebej navdušila, saj se v njej najde kar nekaj raztežajev šodra in sumljivih grifov in stopov, je pa kot celotna tura krasna. Prijeten dostop, slikovit ambient z razgledom na jezero med plezanjem in hladno pivo v koči Scotoni na polovici sestopa.
Zadnji dan sva se spet držali mojega seznama želja in upali, da bo smer Diedro Dallago v Cima Cason di Formin (350m, IV+) vsaj pol toliko lepa, kot je bila četrtkova smer istega avtorja. V tretjem raztežaju sem se sprijaznila, da moja glava ta dan ni na mestu. Občutek strahu in mokrota v smeri nista prizanašala mojemu plezanju in Maruši sem iskreno povedala, da se ne počutim dobro in predlagala, da obrneva dokler sva še dovolj nizko. Jasno mi je bilo, da ne bom zmogla plezati v vodstvu, hkrati pa je še 300 m smeri kar velik zalogaj za soplezalko, ki je takoj odvrnila, da “ni panike, bom jz naprej plezala. Obračali pa ne bova, pejva!”. Smer je bila zaradi konstantnosti precej težja od prejšnjih dveh, k težavnosti je nekoliko prispevala tudi mokrota, ki naju je spremljala 3/4 smeri. Po prihodu domov in pregledu vrisa sva sicer ugotovili, da se nisva najbolj držali smeri in izkoristili lažjih prehodov, ampak ves čas plezali težjo varianto direktno po zajedah in kaminih. Na tem mestu bi se še enkrat zahvalila Maruši, ki je suvereno odvodila smer in mi pomagala odkljukati še eno sicer čudovito smer iz seznama želja. Carica si!
Za nedeljo sva se pogovarjali o vsem znani smeri M. Speciale, vendar sva se zbudili v mokro jutro, ki ni najbolj obetalo. Pa tudi viljamovka prejšnji večer nama ni naredila usluge, zato sva si samo še skuhali kavo, na hitro nekaj pojedli, se poslovili od ljubljanskih kolegov in krenili nazaj v domače konce na zaslužen počitek.
P.S.: Posebna zahvala gre še članom AO Rašica za večere v dobri družbi
in brezplačno tuširanje v kampu 🙃. Vrneva uslugo ob priliki! 🍻
Noro, kakšne lušte sta nrdili 😁 močni 💪