Neferajnovska Korzika

Konec maja sva si z Anjo privoščila daljši dopust in se odpravila na Korziko. V glavnem sva plezala nenavrtane smeri, vendar se tudi v teh vsake toliko pojavi kakšen sveder. Kdaj si ga zelo vesel, včasih pa so opcije varovanja okrog svedra dobre in se sprašuješ o smiselnosti tega. Ker so smeri na Korziki nastajale večinoma v zadnjem tisočletju, so klini redki in se varuje v glavnem na premična varovala.

RESTONICA

Na Korziki sva se izkrcala v sredo (26.5.) popoldne in se z obale brž odpravila v Restonico. Spala sva v kampu Tuani – lep, urejen, negovan. V dolino Restonice se z avtom lahko dostopa samo do kampa, za kampom pa te počaka rampa, od koder je urejen avtobusni prevoz. Zjutraj sva se do smeri odpravila peš, ker gorenca pa za 3 km vožnje ne dava vsak 4€. Plezala sva Candella di l’oro v Punta Spenicazzia. Za to smer sva se odločila, ker je najlažja v vodničku, da se privadiva skale in potipava ocene. Kljub nizki oceni naju je smer navduševala z izvrstno plezarijo po kompaktni navpični skali, kjer sva se prvič srečala s tafoni. V smeri so nama družbo delali močan veter in gorski vodnik z dvema klientoma. Popoldne sva se napenjala še v športno-plezalnih smereh nasproti kampa.

Naslednji dan se je veter še okrepil in onemogočil plezanje. Da ne bi slučajno počila ali česa zamudila, sva šla na pohod do jezera Melo na koncu doline. Edini šok je bil, da avtobus ne pripelje prav daleč, ker je pred letom dni del ceste odneslo neurje. To je najino predvideno pot početverilo.

AJACCIO IN PORTU

Po nenačrtovani kondicijski turi sva se odpravila proti Ajacciu in prespala na izhodišču naslednjega cilja – Rocher des Gozzi. Po jutranjih obredih sva se skozi zloglasno makijo prebila do vrha stene in se po grapi spustila do vznožja 250 m visoke stene. Plezala sva smer Voie du CAF, ki je postregla s konstantnim in navpičnim plezanjem. Med gibanjem v granitu, kosmatem od lišajev, in nameščanju varoval sva se v vsakem raztežaju pošteno potrudila, zato pa je bil vrh smeri toliko slajši.

Četrti dan najinega dopusta sva se odpravila plezat smer po priporočilu ferajnovskih kolegov, ki so se po Korziki mudili mesec pred nama (in še vedno niso napisali utrinka). Plezanje smeri Ambata di Melu (navrtana smer) poteka tako, da se čez steno spustiš do morja in izplezaš nazaj na izhodišče. Stena v objemu morja ponuja res fenomenalen ambient, ob enem pa tudi motivacijo za plezanje, ker naslednja opcija je plavanje. Smer Anja priporoča naprej 😀

BAVELLA

Bavelle sva se po pregledu vodnička močno veselila, zato sva večino dopusta preživela tam.Na vrsti je bil dan za počitek in temu primerna je bila izbira smeri. Po poti sva splezala na Col de la Tana po navrtani smeri La directe des Aullenois, popoldne pa sva se povzpela še na Punta Caletta po SZ razu (Arete nord-ovest). Obe smeri sta bili udobni, z malo dostopa, ampak plezanje zato ni bilo nič manj zabavno.

Ker sva na spletu brala, da divje kampiranje med lokalci okrog Bavelle ni preveč lepo sprejeto, sva nočila v kampu. Zjutraj pa sva se odpravila v steno Punte Macao in tam splezala nenavrtano Scuzzuletta in malce težjo navrtano sosedo Occitanista.

Po dveh sproščujočih dneh krajših smeri sva si za malo resnejši cilj izbrala Arete de Zonza. Po grebenu čudovitega granita sva se vzpenjala tekoče z nasmeški na obrazu. Smer je raznolika in ponudi čudovite odseke plošč, tafonov in poči. Z vsakim raztežajem je bil bolj prisoten občutek, da sva v resnih hribih, stran od civilizacije. Na sestopu sva spotoma splezala še smer Croce Leccia.

Slike smeri Tufonite aigue mi je pred dopustom Anja večkrat pokazala kot primer, česa se moram veseliti. Sprva je ni hotela poskusiti, ker smer ni najlažje ocenjena in obenem ni navrtana, ampak se je omehčala in že sva se obešala po kamniti čipki tafonov. Ta skalna oblika ponuja zanimive in večino časa res dobre oprimke, hkrati pa tudi dobro možnost varovanja. Smer je res lepa in jo priporočava vsem, ki se bodo mogoče znašli v tistih koncih.

Kar brez povabila in kaj hitro pa se je prikradel zadnji dan dopusta. Da ga kar se da dobro izkoristiva, sva si izbrala daljšo smer. Odpravila sva se na vrh A Zucca, po slovensko Buča, prek severnega raza (Arete nord). Izmed vseh smeri, ki sva jih plezala. je ta edina povsem brez svedrov. Kljub severni usmerjenosti raz ne ponuja nikakršne zaščite pred soncem, zato sva si med sestopom privoščila še skok v hladen rečni tolmun.

Kopanje je prekinila novica, da je za prevzem pripravljen Berlingo, ki se je pokvaril v času skupne ture AO Kranj med prvomajskimi prazniki. Uspešno sva ga prevzela in pripeljala na varno. Devet dni, ki sva jih preživela na otoku, sva odlično izkoristila, kar nama je omogočilo izvrstno vreme. Korzika naju je očarala in prepričana sva, da se bova kmalu vrnila, da odkrijeva še več njenih lepot in plezalnih izzivov.