Po zaključenih zimskih izpitih je napočil čas, da se začnemo uvajati v skalo za poletje, predvsem pa za Korziko, ker baje se ne da vsega dobit v plastiki.
Takoj po izpitih smo še frikal v Dovju, za naslednji dan, 7. 4. 2024 pa sta me Maruša Hrobat in Jernej Marčun povabila, da zlezemo kaj daljšega v Velikem vrhu na Jezerskem.
Med jutranjo vožnjo se peljemo mimo štoparja, na kar jaz seveda pripomnim, češ da je to slaba karma, ki se čez slabe pol ure izravna; na gozdni cesti je večji kamen spodneslo v podvozje in počilo kestel. Kljub temu si ne gremo domov lizat ran, vreme je sončno, situacijo relativno dobro rešimo in se odločimo, da gremo poskusit v Belo peč. Uspešno splezamo smer Marabela (VI+/IV-V, 100m), ki postreže z zanimivim detajlom v drugem raztežaju. Dan rešen.
V ponedeljek, 8. 4. 2024, se pa z Maretom in Maticem Koširjem odpravimo pogledat v Staničev vrh. Dostop je potekal relativno hitro, dokler se stvari niso rahlo zapletle v grapi. V upanja, da bi se izognili južnem snegu, smo se šli borit v ruševje – velika napaka (vzporedno dogodku leta 1955), ki nas je stala časa, a smo vsaj dobili lekcijo. Vsaj hitro najdemo vstop v našo prvo planirano smer, Čurkl (V+, 120m). Opremljena je malce slabše kot pričakovano, ampak se nam odkupi s fajn čvrsto skalo od drugega cuga naprej.
Nameravali smo preplezati še smer Šepetanje, ki naj bi ponujala super skalo, a si nismo želeli časovno tvegati. Zato smo se raje odločili za lažjo in krajšo Labrador (V-, 110m), ki nas je navigacijsko malce begala, je bila pa plezarija še zmeraj velik užitek. Obe smeri nudita precej skalnih ušes za varovanje.
Hvala Jerneju in Maretu za izkušnji ter vsa predana znanja in nasvete 🙂
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.